Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.

Stanje v slovenski arheologiji je takšno, kot je trenutno splošno stanje v družbi in državi, meni dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Na vprašanje kaj meni o odmevnih arheoloških raziskovanjih v Ljubljani in drugje, ki jih nekateri ostro kritizirajo, drugi pa so nad njimi navdušeni, odgovarja, da bi morala biti ta bolj prepoznavna v javnosti, pa tudi znotraj arheologije.

Ljudem naliti čistega vina

Kulturna dediščina ni last arheologov, niti države – čeprav zakon pravi tako –, niti ni last ljudi, ki si te najdbe ogledajo na arheoloških najdiščih. Ta dediščina je last sveta oziroma je del svetovne dediščine. Če ljudem nalijemo čistega vina, ne da jim le ponujamo neko zgodbo, potem so pripravljeni tudi razumeti delo arheologov na terenu – če pa se to spremeni v nekaj drugega, potem ljudje negodujejo.

Dr. Velušček zato meni, da je težava predvsem v tem, kako ljudem opisati in prikazati pomen arheoloških najdb. Glavno odgovornost za nerazumevanje in negodovanje nosijo predvsem arheologi sami in ne toliko druge službe. Arheologi v veliki večini delajo z javnim denarjem; to velja tudi za tiste, ki delajo v zasebnih podjetjih, ki so odvisna od investicij in javnega denarja. Kolikor pozna razmere v Švici, tam nimajo težav z negodovanjem ljudi zaradi tako imenovanih žličkarjev, ki ovirajo gradbena dela. Javnost je vseskozi navzoča in na koncu so vsi zadovoljni, pri nas pa se takoj začne šušljati, češ da so pri nekaterih raziskavah izginile velike vsote denarja, najdbe in podobno.

Vodilni raziskovalec kolišč

Dr. Anton Velušček velja za trenutno vodilnega poznavalca in raziskovalca kolišč na Ljubljanskem barju. Raziskave so se tam začele že pred več kot 140-imi leti. Kolišča na Barju so fenomen, ki je predstavil slovensko arheologijo v svetu. Ostaline so tako dobro ohranjene, da je naša dolžnost, da jih ohranimo tudi za poznejše rodove.

Velušček pove, da je treba raziskati zadeve, ki jih imamo, da jih potem lahko varujemo. To velja tudi za tako imenovano ižansko skupino kolišč, ki jih intenzivno raziskujejo zadnjih 20 let. Ta kolišča so bila leta 2011 uvrščena na seznam svetovne dediščine UNESC-a. To se je zgodilo  po  zaslugi dobre raziskanosti, in dobre promocije. Raziskovanja pa je treba nadaljevati, sodelovati morajo različne domače in tuje ustanove in različne stroke. Raziskave mora voditi Slovenec, ki najbolj pozna okolje, ki lahko vzpostavi stike z domačini in ustanovami.

Podobno kot z najdiščem Divje babe se dogaja tudi z Ljubljanskim barjem. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU je 20 let intenzivno delal z oddelkom za lesarstvo na Biotehniški fakulteti, Univerzo v Mariboru, Univerzo v Trstu in drugimi. Zato danes vedo veliko več o naših koliščarjih kot leta 1995, ko so jih začeli raziskovati.

Raziskovanje je trdo delo

Raziskovanje je bistvena naloga znanosti, naloga države pa je, da to kakovost prepozna in jo nagradi, tako da podpre projekte, ki imajo kaj pokazati. Pa vendar je arheološka stroka zaradi velikih odkritij – najstarejšega loka, najstarejšega kolesa, drevakov in drugega – tudi tarča kritik, da je slovensko arheološko raziskovanje v nekakšnem obdobju filmskih uspešnic v slogu Indiane Jonesa.

Anton Velušček sicer meni, da nekateri arheologi delujejo v stilu Indiana Jones-a, kar pa dela on je daleč od tega. Zanj je pomembnejši, od velikih najdb droben del ločenine. Zagotovo so tudi med arheologi lovci na zaklade, prave raziskovalce pa zanima preteklost in ne avanturistične prigode.

Najstarejše kolo z osjo

Pri najdbi najstarejšega kolesa z osjo, leta 2002, je bilo opravljeno izjemno delo-pozimi, v mrazu, blatu, vse skupaj pa je pomenilo izjemno promocijo Slovenije v svetu. Oči vse svetovne arheološke javnosti so bile, in so še uprte v našo arheologijo.

Anton Velušček je bil v ekipi, ki je odkrila najstarejše kolo, ki še vedno buri duhove. Kot sam pravi, o koliščarjih na univerzi ni izvedel skorajda ničesar, zato ni imel nikakršnega znanja o tem.

Kdo so bili koliščarji?

Na začetku niti sam ni vedel, kje so kolišča, sčasoma si je pridobil znanje, podatke in navezal stike z domačini in lokalno oblastjo na Igu. Do nekje 90. let prejšnjega stoletja je namreč veljalo prepričanje,  velikih naselbinskih ploščadi  niso mogli postaviti koliščarji, ki so bili po teh ocenah primitivni in "zaostali". To se je izkazalo za povsem napačne trditve. Koliščarji so namreč, ne samo da so bili sposobni takšnih gradenj, ampak so tudi zelo spoštovali in cenili naravo, veliko bolj, kot marsikdo dandanes. Tako so arheologi odkrili, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra in brona. Metalurgi pa so bili v okviru koliščarskih skupnosti nekaj posebnega, imeli so prestižen status, čarodeja, lahko bi rekli kralja ( o tem je pisal tudi Mircea Eliade).

Vse najdbe pa je treba primerjati s podobnimi v svetu, da ne postaneš zapečkar.

Koliščarji so obvladali znanje

Dr. Veluščka je presenetila podrobnost, povezana z usmerjenostjo koliščarskih kolib. V francoski literaturi velja, da orientacija slemen hiš nikoli ni bila enotna, na ljubljanskem barju pa so bila slemena obrnjena v isto smer. To dokazuje, da so koliščarji pokazali posebno znanje  tudi pri gradnji stavb in usmeritvi strešnih slemen. Velušček je iskal podatke in pridobil informacije o vetrovnih rožah na HMZ ( danes je ta del Agencija Republike Slovenije za okolje) kjer so mu povedali, da JZ veter ni prevladujoč na Ljubljanskem barju. Ob tem pa je pridobil tudi podatek o heliometrični osi, in tako je ugotovil, da so slemena koliščarskih hiš v 95% usmerjena tako, da kar najbolj izkoristijo učinke zimskega sonca. Podatki namreč kažejo, da so koliščarji živeli na barju tudi pozimi. To pa kaže na veliko znanje, in ne glede na to, da so v istem času v Egiptu postavljali piramide, naši koliščarji niso bili nič bolj zaostali ali ničvredni.

Zakaj prazgodovina?

Zakaj se je odločil za preučevanje obdobja prazgodovine, saj na splošno velja, da je bolj odmevna antika z lepšimi in bogatejšimi najdbami?  Dr. Anton Velušček pravi, da ga je prazgodovina že kot študenta zanimala bolj kot druga, mlajša obdobja.

Zakaj kolišča?

Za preučevanje kolišč se je odločil, ker mu je bilo to ponujeno-vzemi ali pusti, in jasno povedano, da če tega ne bo storil se lahko poslovi. Če tega ne bi storil bi delal kaj drugega, v tem času kar vztraja pa vidi da imajo največji pomen urejeni odnosi z domačini, kar da odlične rezultate.

Vrtamo še naprej, čemu prav arheologija? Zgodovina in geografija sta ga zanimal od nekdaj, v gimnaziji o arheologijo ni slišal ničesar, in ker so v zgodovini prednjačila učenja o revolucionarnih gibanjih, bojih in zgodovina delavskih uporov, se je raje odločil, da bo študiral arheologijo, čeprav ni točno vedel kaj to je.  Med študijem se je spopadal s takšnimi in drugačnimi težavami, mladostniškim uporništvom in ko je spoznal kaj arheologija je, jo je vzljubil. Res se je spraševal zakaj se morajo arheologi ukvarjati z neskončnimi katalogi najdb, danes pa vidi to kot osnovo za arheološko delo, brez katalogov ni arheologije.

Po čem je znan

Anton Velušček je znan po knjigi Koliščarji, v Cobissu pa ima 245 vpisov.

Znan je po tem, da veliko piše, vendar pa sam temu ne daje neke velike teže. Nekateri ga poznajo po poljudni knjig o koliščarjih, drugi po delavnicah, tretji po arheoloških poteh in podobno.

Vendar pa je vse skupaj rezultata ekipnega dela, kar se pri vseh omembah arheologije premalo izpostavlja in ceni. Ko pogleda dosedanjo raziskovalno, študijsko pot in svoje zasebno življenje, ne bi v vsem tem ničesar spreminjal, njegova ljubezen je družina in arheologija. Vendar pa se lahko ljubezen do arheologije hitro konča, če mu ne bi dovolili, da dela na način kot to počne sedaj. Zamer do arheologov ali stroke nima in upa,da tudi oni do njega ne.

Milan Trobič