Življenje doktorice biomedicine Petre Draškovič Pelc je do por prepleteno z naravo. Začelo se je v domači Polskavi in nadaljevalo prek severne poloble ter jo pripeljalo v Kočevje, kjer sta se narava in srce združila. Kakšen je njen odnos do narave, najbolje kažejo njene fotografije, kajti na vseh svojih poteh, na katerih je sledila lepoti narave, je delala »fotografske zapiske«.
Njen dnevnik je poln, pa ne le fotografskih zapiskov, ampak fotografskih umetnij. Ne mara kalupov in rada hodi tudi po robu. Kot je pred leti na Aljaski, kjer se je rob vdrl, rešila pa jo je borovničeva korenina. Na njej je visela sedemnajst ur in dočakala rešitev. Ta izkušnja jo je močno zaznamovala, vendar ni uničila njene radovednosti po tem, kaj je za ovinkom. Ta jo žene od knjige do knjige, od poti do poti, od izkušnje do izkušnje, od fotografije do fotografije.
Aljaska, Kanada, ruske stepe, to so svetovi, ki jo vlečejo, svetovi, ki jih je deloma že spoznala in bi se rada še vračala vanje. Kot je povedala v pogovoru z Jurijem Popovim, je za vsakogar najpomembnejše, da spozna, kaj ga veseli, kakšno delo. Potem naredi vse, da bi to tudi počel.
Razumeli smo, da je njeno glavno življenjsko spoznanje, da je treba naravo živeti. Ne ljubiti jo, živeti jo! To ovekoveči tudi s svojimi fotografijami. Za dobro fotografijo ji ni težko vstati pred jutrom in zamuditi večerjo. Ko je v pogovoru z Jurijem Popovim za oddajo Razkošje v glavi razmišljala o tem, kaj jo je najbolj zaznamovalo v življenju, je brez premisleka rekla Aljaska. Tam je bila dvakrat, malo pa je manjkalo, da bi ostala vse življenje. Med enim izmed prečenj so se ji udrla tla pod nogami in skoraj bi zgrmela v prepad. Ujela se je za korenino borovničevega grma in tam obvisela sedemnajst ur.
Vse fotografije: Petra Draškovič Pelc, potret avtorice pa je posnel Stane Draškovič Pelc
