Še vedno brez javnega priznanja
Začetki Glasbene matice iz Trsta segajo v leto 1909, ko je bilo ustanovljeno Pevsko in glasbeno društvo Trst. Nekaj let pozneje pa se je preimenovalo v Glasbeno matico. Sledil je požig Narodnega doma in obdobje fašističnega nasilja. Po drugi svetovni vojni pa je Glasbena matica doživela ponovni preporod. Štirje sedeži v vseh treh pokrajinah Dežele Furlanije Julijske krajine in 600 učencev, je dokaz, da so na pravi poti, kljub temu pa tudi po 70-letih vnovičnega delovanja še vedno čaka na javno priznanje tako v Italiji kot v Sloveniji. Kakšni so obeti za letos, lahko slišite v prispevku Tjaše Lotrič.
Živeti v manjšini ni lahko
Odineo Zubin, rojakinjo iz Trsta je Mirjam Muženič obiskala v času, ko so bili aktualna tema begunci. Sogovornica prek združenja Salaam – otroci oljke že vrsto let pomaga palestinskim otrokom, zase pravi, da je levičarka in zavedna Slovenka.
Rojena je bila v Miljah, v slovenski delavski družini, otroštvo pa je zaradi vojne preživela pri tetah v Škofijah. Ni bilo, lahko, se spominja danes, toda z osvoboditvijo jim je posijalo sonce. Revni otroci so namreč v partizanskih šolah dobili možnost šolanja in življenje je bilo iz dneva v dan boljše. Prav zato ima na Jugoslavijo, kjer je doštudirala, lepe spomine, pojasnjuje. Ko se je vrnila v Trst, ni o dogajanju znotraj slovenske skupnosti ni vedela ničesar:
»Tu sem začela odkrivati, kakšni smo Slovenci, da smo tudi fašisti, da smo levičarji, da nekateri ne morejo biti moji prijatelji zgolj zato, ker so Slovenci. To je bilo hudo odkritje.«
Do takrat so bili namreč zanjo vsi Slovenci napredni in so ljubili drug drugega. In tako je Odinea Zupin odrasla. Svojega političnega prepričanja ni nikoli spremenila, je pa spremenila pogled na svet.
»Mislim, da ni važno, da si vedno samo Slovenec, ampak je pomembno, da živiš z ljudmi, ki mislijo kot ti. Če je Slovenec nekdo, ki misli povsem drugače od mene, potem mi ne pomeni nič. Zato življenje v manjšini danes ni lahko.«
Skupen boj za kulturno identiteto
Odinea Zupin ne more kritizirati ljudi, ki delajo v manjšinskih organizacijah, saj sama od manjšine ni nikoli imela nič, tako kot tudi, priznava, s svojim delom ni nikoli ničesar prispevala za manjšino, razen da je zavedna Slovenka.
»Toda delitev na kulturnem področju je grozna…. Vsi bi se morali boriti za kulturno identiteto. Ideologija ali politična usmeritev pa je stvar vsakega posameznika. Kultura je pomembna. Pomembno je, kako bomo razvijali kakovost. Tudi kvaliteta v kulturi je zelo pomembna za identiteto slovenstva in prav tu je razdelitev na dva tabora znotraj naše manjšine nelogična.«
Daljši pogovor Mirjam Muženič z Odineo Zupin lahko slišite v Sotočjih!
»Balkan strasse« spodbuda za izgradnjo Kulturnega doma Pliberk
Kulturni dom v Pliberku je ena ključnih ustanov rojakov v Podjuni, saj pod skupno streho združuje raznoliko kulturno in športno dejavnost. Veliko zaslug za to ima vodja Milan Piko, vsestranski kulturni delavec, ki je zadovoljen z doseženim v letu 2015.
»Okoliščine za delo so vedno težje, toda tudi v teh razmerah lahko veliko narediš.«
Vodi jih veselje do kulturnega delovanja, želja približati Pliberku raznoliko in široko kulturno ponudbo, od koncertov, plesa, gledališča,…za vse generacije, našteva Milan Piko, zadovoljen tudi zaradi uspešno izpeljanih čezmejnih projektov, ki so povezali avstrijsko in slovensko Koroško. Prepričan pa je tudi, da se bodo ti projekti nadaljevali in pomagali pri razvoju celotne regije.
Slovenska narodna skupnost ima v Pliberku že več kot 100 letno tradicijo. Že leta 1909 je bilo ustanovljeno katoliško slovensko izobraževalno društvo in že takoj so se pojavile pobude za delovanje v svojih lastnih prostorih. 90 let pozneje je v še nedokončanem kulturnem domu potekala prva predstava.
Kulturni dom je nastal iz jeze, pojasnjuje naš sogovornik. Kulturno delovanje je bilo vseskozi zelo pestro in od 90. let naprej smo takorekoč prosjačili do hiše do hiše, da bi lahko delovali. Kulturno življenje koroških Slovencev v Podjuni je bilo precej ogroženo in bali so se, da bo povsem usahnilo, pojasnjuje Milan Piko, toda leta 1992 se je pojavila priložnost za nakup poslopja:
»Vendar so občinski svetniki pobudo zavrnili, ker da nočejo v Pliberku ti. Balkanske ceste. In prav to nas je spodbudilo, da smo sedli za mizo in začeli načrtovati gradnjo doma na svojem zemljišču, kjer je že bil predviden dom.«
Najprej je bila mala kulturna dvorana, potem so prišli športniki, ki tudi niso imeli svoje domovine, in nas prosili, naj poskrbimo za njih, in tako naprej dokler ni zmanjkalo zemljišča. Gradnja se je ob izdatni podpori iz Slovenije začela leta 1995 in v nekaj letih je bil dom zgrajen. Velika dvorana s 420 sedeži, manjša Milkina dvorana s 60 sedeži, razstavno preddverje, knjižnica, športna dvorana s prostorom za 400 gledalcev, sejna soba, prostori za delovanje slovenskih društev in vaje glasbene šole.
Statistika za leto 2015 je več kot spodbudna: 1469 različnih terminov, več kot 100 različnih kulturnih dogodkov, športne prireditve, rekreacija.
Pliberk – središče sodobnega plesa
V Kulturnem domu ima svoj sedež tudi Koreografski center Johanna Kresnika, ki ga vodi Milan Piko. Od kod ideja za ta center? Razlog je želja napredovati in se umestiti kot kulturna ustanova v širšem avstrijskem in evropskem prostoru, pojasnjuje Milan Piko. Leta 2009 se jim je ponudila priložnost, da v okviru evropske razstave v Pliberk povabijo mednarodno uveljavljenega koreografa, domačina Johanna Kresnika, ki je skupaj s še enim domačinom, svetovno priznanim glasbenikom, jazzistom, Karlheinzom Miklinom ustvaril širom Evrope zelo odmevno plesno predstavo.
»Takrat se je na Koroškem zbudil sodobni ples, ki je bil do takrat zaradi političnih razmer zatiran. Ustanovili smo koreografski center, ki si je razvil iz nič in je v štirih letih postal zaupanja vreden center, ki ga pozna celotna Avstrija.«
In prav zato se lahko Pliberk ponaša tudi s prireditvijo Dolga noč plesa – največjim koreografskim spektaklom na Koroškem-, ki ga že nekaj let pripravljajo konec julija in ki mesto spremeni v plesni oder. Lani je tako 40 umetnikov na 10 prizoriščih pripravilo 30 uprizoritev.
Kritika slovenskih struktur
Milan Piko, poslovodja Kulturnega doma, predsednik istoimenskega društva, pevec in vsestranski kulturni delavec, ki mu tudi finance niso tuje, saj je bil v preteklosti zaposlen v Posojilnici Bank, nekdanji občinski svetnik in član krovnih slovenskih organizacij je kritičen do delovanje slovenskih organizacij. Prepričan je, da so zastarele.
»Čas se je spremenil, naša naloga je skrb za ohranitev slovenskega jezika in organizacije bi se morale prilagoditi potrebam današnjega časa. Vprašanje je, ali je vsebina, ki ji sledijo organizacije, sploh še aktualna. Po mojem, ne.«
Milan Piko je novembra lani o tem v Novicah napisal tudi odprto pismo. Najdete ga na tej povezavi. Daljšemu pogovoru z njim pa lahko prisluhnete v Sotočjih (4.1.2016).
Izzivi rojakov v Porabju
Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss se pogovarjamo o izzivih, ki jih prinaša leto. Že ta mesec (22.1.2016) se bosta na skupni seji sestali vladi obeh držav. Osnova za pogovore bodo priporočila, ki jih je na svoji seji sprejela mešana manjšinska slovensko madžarska komisija in med katerimi je tudi dogovor o sofinanciranju obnove slovenskega informacijskega središča v Monoštru in podpori Društvu porabske mladine, ustanovljenem leta 2014, ki ni upravičeno do subvencije. Prioriteta bi morala biti tudi razvoj infrastrukture v Porabju, izgradnja kanalizacijskega omrežja, manjša podjetja, v katerih bi se lahko zaposlili tudi porabski Slovenci, našteva zagovornica Erika Köleš Kiss. Ob tem spodbuja slovenske porabske organizacije naj sodelujejo na razpisih za denar namenjen narodnostnim skupnostim. Ključni cilj pa je, dodaja, ohranitev slovenskega in porabskega jezika. Delo ni enostavno, pravi:
»Ker nas je med vsem narodnostnimi skupnostmi najmanj, moramo delati največ.«
Strah, da bomo izumrli, je odveč
Slovensko skupnost na Hrvaškem najbolj ogroža številčno upadanje, menijo v večini slovenskih društev, zato bi morali v prihodnje posebno skrb – poleg ohranitve jezika in povezovanja rojakov – nameniti predvsem najmlajšim, je prepričana doktorica Jasmina Dlačić, podpredsednica društva Bazovica z Reke, ki je uspešna tudi na znanstvenem področju: doktorirala je na univerzi v Ljubljani, na reški ekonomski fakulteti je docentka za področje trženja in za svoj izjemen prispevek k raziskovalni in pedagoški dejavnosti je nedavno prejela tudi letno nagrado sklada reške univerze (v kategoriji znanstvenih asistentov za področje družbenih in humanističnih znanosti, objavljeno te dni, podelitev bo 15. januarja). Kot je povedala Marjani Mirković je zadovoljna z doseženim lansko leto, saj se je Bazovica odprla in okrepila sodelovanje s sorodnimi društvi na Hrvaškem in v sosednjih državah. Prav skrb za najmlajše rojake, ki jih, kot se je izkazalo tudi na miklavževanju, ni malo. Več kot 30 jih je prišlo in bilo jih je veselje opazovati, pravi:
»Naši strahovi, da izumiramo, da smo t.i. stara manjšina na Hrvaškem, so se pokazali za neupravičene. Ko vidite otroke, kako so veseli, se igrajo, delajo voščilnice za Miklavža, res vidiš, da jih je veliko in bi radi sodelovali. Rabijo pa dejavnosti, ki bodo prilagojene njim.«
In prav zato načrtujejo ustanovitev plesne skupine za najmlajše otroke, pojasnjuje Jasmina Dlačić, ki je že dve desetletji dejavna v KPD Slovenski dom Bazovica. Društvo se je v teh letih precej spremenilo, odprlo za nove skupine, radi pa bi še okrepili kulturno delovanje – od glasbenih skupin do fotosekcije.
»Ohranjamo tradicionalno dejavnost, hkrati pa se skušamo z novimi skupinami odpirati in se približati mladim. Ti vse pogosteje najdejo mesto tudi v upravnem odboru društva.«
38-letna doktorica Jasmina Dlačić, ki tudi sama sodi med mlajše rojakinje, članica svetov slovenske manjšine mesta Reka in Primorsko-goranske županije, skuša povezati delo svetov in društva Bazovica. Prepričana je, da bi k ohranitvi slovenske kulture in večjemu priznavanju slovenskih korenin pripomogel tudi center za raziskovanje manjšin v okviru reške Filozofske fakultete in slovenski lektorat po vzoru zagrebške univerze. Na ravni svetov pa trenutno največ pozornosti namenjajo uvedbi pouka slovenščine na osnovnih in srednjih šolah po modelu C, torej v okviru hrvaškega izobraževalnega sistema. Dolgoročno pa ni zamrla niti ideja o slovenskem vrtcu, pojasnjuje.
Optimistična glede prihodnosti slovenstva
Konec lanskega leta je na Reki potekala okrogla miza o viziji prihodnosti slovenstva in na njej sta bila predstavljena tako pesimističen kot optimističen vidik. Sama sodi med optimiste in prepričana je, da se ljudje, ki imajo željo in ideje, ob primerni spodbudi odzovejo, zato je prihodnost svetla.
»Dejstvo je, da število Slovencev res upada, toda samo deklariranih. Prihodnost ni tako črna in ko vidiš otroke, ti to da novo energijo. V prihodnje moramo delovati tako, da bomo vključili čim več ljudi, da se bomo Slovenci po rodu bolj zavedali svojih korenin. Ker jih je (veliko)!«
Daljši pogovor z doktorico Jasmino Dlačić, tudi o njenih slovenskih koreninah, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
