Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
