Prva januarska pogovorna nočna je bila – presenetljivo – prav živahna. Vinko iz Ilirske Bistrice je primerjal dolžino človeškega življenja z dolžino obstoja Zemlje. Človek traja samo 40 sekund, je izračunal.
Antonu iz Suhe Krajine se je stožilo po Lei Evi Mueller. Znala je narediti cirkus, kot recimo takrat, ko so v tovornjaku za Italijo odkrili 4600 zamrznjenih lastovk.
Milan je povedal, da je moj večni poslušalec. Pri treh mesecih ga je mama zavila v deko in ga vrgla v krušno peč. Ven ga je potegnil oče. Od 15. leta naprej skrbi sam zase, takrat ga je mama nagnala od doma.
Kristina je lani preživela dve operaciji kolkov v Valdoltri, po zadnji tik pred božičem pa so hude bolečine ćudežno izginile in zato je zdravnikom in osebju zelo hvaležna.
Mojca se je pohvalila, da je lani vložila 200 kozarcev štorovk, nabrala 284 litrov borovnic in hišo rešila pred dražbo, ker so podnajemniki pustili toliko neplačanih računov.
Zora se je jezila, kakšno zimo vendar imamo, da je v Podkorenu nabrala tak šopek teloha, kot ga po navadi za veliko noč.
Za konec pa je malce potarnala Ingrid iz Sečovelj. Zaradi reakcije na cepljenje proti otroški paralizi je že vse življenje na vozičku. Poskusila sem ji vliti nekaj optimizma, a ne vem, če mi je uspelo.
