Celo na gospodarsko, tehnološko in medijsko vse bolj povezanem svetu menda ni prav veliko zgodb, o katerih bi se lahko pogovarjali in si jih delili tako prebivalci Patagonije kakor prebivalci Kamčatke. Obstaja pa, seveda, orjaška izjema: Vojna zvezd. To se je še posebej jasno pokazalo ob nedavni premieri najnovejšega filma v seriji. Kinodvorane po vsem svetu so bile razprodane. Tudi v Ljubljani je na prvi, polnočni projekciji zmanjkalo prostih sedežev. In do 24. januarja 2016, v vsega petih tednih od premiere torej, je Sila se prebuja, kakor se imenuje sedma epizoda vesoljske sage, zaslužila 100 milijonov dolarjev manj od dveh milijard, s čimer se je že prebila na tretje mesto na večni lestvici največjih filmskih zaslužkarjev. Koliko milijonov ljudi po vsem svetu je ta film videlo, lahko bržčas samo ugibamo.
Toda na vsem tem ni ničesar samoumevnega. Od premiere prvega filma – tistega, zaradi katerega se je svet v vesoljsko sago sploh zaljubil – je namreč minilo že skoraj 39 let, kar je v kontekstu hitro pokvarljive množične kulture cela mala večnost. Poleg tega so kritiki in oboževalci vsaj tri Vojne zvezd, ki so bile posnete v vmesnem času, razglasili za precej nesporno polomijo. Zato se ob neverjetnem uspehu filma Sila se prebuja menda lahko vprašamo, katera sila se je s tem filmom pravzaprav prebudila, katera sila je tu razkrila svojo pravo moč? – Je to sila denarja, vloženega v produkcijo in reklamno kampanjo? Je to sila nostalgije, ki je vse, ki so odraščali z Vojno zvezd že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pripeljala nazaj v kinodvorane? Je to nemara sila arhetipov in iz mitov ter pravljic podedovanih fabulativnih obrazcev, ki, premišljeno vtkani v zgodbo Vojne zvezd, našo sedanjost pripenjajo na neko tisočletno tradicijo? Ali pa je to, čisto preprosto, sila popularne kulture same, zaradi katere se zdi, da mora sodobni človek, ki hoče veljati za vsaj približno splošno razgledanega, pač nekaj vedeti tudi o Vojni zvezd?
25. maj 1977
Vojna zvezd je bila premierno prikazana 25. maja 1977. Toda tistega dne se ni samo izvalila kokoš, ki Hollywoodu s kar največjo zanesljivostjo nese zlata jajca, ampak se je takrat na nek način spremenila sama tovarna filmskih sanj. Kakor namreč pojasnjuje filmski kritik Gorazd Trušnovec, je Hollywood sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja bolj kakor na akcijske ali avanturistične filme stavil na zahtevnejša – problemska, izzivalna in refleksivna – dela. To je bil, drugače rečeno, čas nespornih filmskih klasik, kot so Coppolov Boter, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Scorsesejev Taksist. A, kot pripoveduje Trušnovec, obrat k resnejšim temam vendarle ni odpravil vseh težav Hollywooda (predvsem ni zadovoljivo dvignil profitnih marž) in prav to je znal izkoristiti George Lucas, stvaritelj galaksije tam daleč, daleč stran, kjer se godi razvpita vesoljska saga:
On je odkril, da obstaja nek segment publike, ki ga filmi, ki so v tistem času nastajali v Hollywoodu, niso nagovarjali. To je bila mladina med šestim in štirinajstim letom starosti. Tu je torej našel tržno nišo, na katero je filmska industrija pozabljala. Vendar pa to ni bila neka hladna, cinična kalkulacija. Lucas je dejansko delal iz sebe in za sebe. Delal je pač filme, kakršne si je želel gledati otrok v njem samem, pa jih ni našel nikjer drugje.
Da je George Lucas ustvarjal predvsem za otroka v sebi, da ga je torej manj kot režijska dovršenost ali tehnično-obrtna brezhibnost zanimala, pogojno rečeno, ontološka polnost oziroma čutno-nazorna prepričljivost izmišljenega sveta, je prepričan tudi pisatelj, scenarist in filmski režiser Nejc Gazvoda. Še več; po Gazvodovem mnenju je Lucas pravzaprav precej povprečen režiser, vendar, paradoksalno, to ne zmanjšuje njegove unikatnosti ali izjemnosti:
Kar pri Lucasu zelo cenim … Veste, to je tako, kot kadar otroci sami uprizorijo kako predstavo in se vidi, da so vanjo nekaj velikega vložili. Taka predstava te lahko prevzame, ne glede na to, ali je po obrtni plati kvalitetna ali ne. V enem trenutku pač začneš – zaradi ljubezni, ki veje iz dela, zaradi nekih bistvenih stvari, ki ti jih to delo pripoveduje – pozabljati na pomanjkljivosti, ki bi te sicer motile.
K temu pa je najbrž treba še dodati, da je Vojna zvezd vsem pomanjkljivostim navkljub v polje filmske umetnosti vendarle vpeljala tudi določene inovacije, ki imajo trajno vrednost, novosti torej, ki jih s pridom uporabljajo tudi drugi scenaristi in režiserji. Gorazd Trušnovec:
Rekel bi, da je ta saga uspešna predvsem v tem, da je za potrebe filma zelo dobro adaptirala določene pripovedne mehanizme, sicer značilne za TV-serije. Cenim pa tudi to, da je Vojna zvezd znala napraviti učinkovito sintezo med neko najosnovnejšo banalnostjo in nekaterimi temeljnimi človeškimi dramskimi principi.
Preplet banalnosti in kompleksnosti
Pomudimo se nekoliko podrobneje pri tem nenavadnem prepletanju banalnosti in kompleksnosti, o katerem je govoril Trušnovec. Vojna zvezd na nek način resnično pripoveduje razmeroma preprosto zgodbo. V jedru sage je namreč lik Luka Skywalkerja, dobrosrčnega, malo naivnega fanta z zakotnega puščavskega planeta, ki se po spletu precej izjemnih okoliščin znajde na poti v širni beli svet, to je, v širno belo galaksijo. Tam se potem zlagoma pokaže, da ima naš junak pravzaprav neslutene, povsem izvenserijske sposobnosti, zaradi katerih postane ključna figura v boju plemenitih upornikov zoper fašistoidni oziroma, natančneje rečeno, zlobni galaktični imperij. Vojna zvezd je torej klasična pripoved o boju med svetlobo in temo, med dobrim in zlim; je, drugače rečeno, tiste vrste pripoved, za katero se zdi, da pripada kraljestvu pravljic in mitov in zato bi kaj lahko pomislili, da jo je stoletni razvoj literature že davno presegel, jo pustil daleč za seboj. Pa ni čisto tako. Kot namreč pojasnjuje filozofinja dr. Bara Kolenc, ni na mitu ničesar resnično preprostega:
Grška mitologija ravno ne vzpostavlja kakšne jasne ločnice med dobrim in zlom. Pri njej gre pač za logiko usode, ki je pogosto tudi krivična, nepravična z vidika razporeditve dobrega in zla. Pokaže sicer že na moralno-etično vrednost določenih dejanj, vendar je usoda pogosto muhasta in tudi nerazumljiva.
Tako tudi v Vojni zvezd ni vse le belo in črno. Ko namreč v Imperij vrača udarec, drugem filmu iz serije, postane jasno, da je naš klasični dobri junak pravzaprav sin enega najbolj nepozabnih zlikovcev, s katerimi nas je obdarila sedma umetnost, tedaj se v zgodbi odpre polje moralne nejasnosti, nedoločenosti, ambivalence, skozi katerega si mora utreti svojo lastno pot ne le Luke Skywalker sam, ampak si mora svoje odgovore, kot poudarja Nejc Gazvoda, slej ko prej poiskati tudi vsak izmed gledalcev:
Na nek način dobro in zlo, ki se v Vojni zvezd borita med seboj, med tem samim bojem pronicata eden v drugega in se prepletata. Zato je mogoče reči, da ti filmi mladim, otrokom ponujajo eno prvih srečanj z malenkost bolj kompleksnim načinom obdelave neke ključne teme, ki nas potem v bistvu preganja celo življenje. In to je, da kdorkoli že ima črn klobuk, kdorkoli že ima bel klobuk, na koncu koncev smo vsi naseljeni v svet tistih, ki imajo siv klobuk …
Toda Vojna zvezd je obenem znala – kar je po mnenju Gorazda Trušnovca ključno za uspeh franšize – to kompleksnost spretno vpeti v svet, katerega ikonografska in narativna izčiščenost je bila vendarle tolikšna, da so bili dobri in slabi fantje videti tako jasno razmejeni, razrešitev zgodbe pa tako varno in udobno predvidljiva, da je ameriška publika na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta Lucasovo sago navsezadnje lahko vzela tudi kot eskapističen oddih od gospodarske recesije, od travm vietnamske vojne, od problemov vsakdanjega življenja.
Sila nostalgije
Če nam torej posrečeno prepletanje kompleksnosti in banalnosti ponuja ključ za razumevanje globalnega uspeha prvih treh filmov Vojne zvezd, pa je evforijo, ki nas je vse skupaj zajela ob nedavni premieri sedme epizode vesoljske sage, bržčas nekoliko težje pojasniti. Ni namreč nobena skrivnost, da je bila druga trilogija filmov, tista, ki razkriva, kako se je Lukov oče iz prisrčnega fantiča, Anakina Skywalkerja, preobrazil v zlobnega Dartha Vaderja, precejšnja polomija. Zakaj torej Sila se prebuja vendarle podira vse rekorde gledanosti? – Nejc Gazvoda takole opredeli tisto, kar je v najnovejši epizodi najbolj mikavno in obenem, paradoksalno, tudi najbolj nadležno:
Sila se prebuja je povzela vse, kar je bilo doslej v Vojni zvezd bistvenega. Vendar je to storila na precej nedomišljen, preprost, instanten način. Ko sem ta film gledal, sem imel občutek, da gre pravzaprav za nekakšno nostalgično modno revijo, kjer se srečujemo z nekim prerezom mitologije Lucasovega sveta.
Vojna zvezd je po vsem sodeč stopila v tisto fazo razvoja, ko je dovolj velika, da je lahko samo-nanašalna, da torej občuduje, poveličuje in mitologizira celo samo sebe, svojo lastno preteklost in dosežke. Na tem je gotovo nekaj neinovativnega in frustrirajočega, morda celo priskutnega, kakor je namigoval Gazvoda. Je pa po drugi strani tudi res, kakor opozarja Bara Kolenc, da je nostalgija sila, ki je ne gre podcenjevati:
Nezavedno ne selekcionira, ne dela predalčkov, ne dela hierarhije, kaj je resnično in kaj ni resnično. Nezavedno, ki je prek spominov in sanj vsaj deloma tudi ozaveščeno, nima merila resnice, če lahko tako rečemo. To pomeni, da se vanj enakovredno vpisujejo tako naša, recimo temu, realna doživetja kakor tudi knjige, ki smo jih prebrali, ali filmi, ki smo jih videli. Zanimivo je, da se določeni prizori, določeni vtisi v naš nezavedni register zapišejo, kakor da smo jih sami doživeli.
Ker je Vojna zvezd že toliko časa z nami, jo zdaj doživljamo kot naše osebne spomine. Se pravi: nekaj od tega, kar nam je ta saga dala – pa naj bodo to liki, zgodba ali, čisto preprosto, nek občutek, ki so nam ga ti filmi zbudili –, se je vpisalo v naš spomin, v naše nezavedno na ta način, da danes to doživljamo kot svoje. V bistvu to doživljamo z nekim prepoznanjem ali pa z neko nostalgijo.
Tako da: to, kar smo skupaj doživeli – Vojno zvezd, na primer, ali pa Davida Bowieja –, oblikuje nek kolektivni spomin neke generacije. To so neki skupni imaginariji, neka skupna doživetja, ki definitivno danes lahko funkcionirajo tudi v smislu povezave, bližine človeka s človekom.
V nostalgiji po Vojni zvezd torej tiči neka razumljiva, globoko človeška želja po tem, da bi, tako ali drugače, upočasnili podivjani tek časa, vzpostavili nekakšno občestvo izbirne sorodnosti, iz nečesa bežnega naredili nekaj trajnega. Prav temu pa zna industrija zabave že od nekdaj zelo dobro streči.
