V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ...
Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno.
Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...

V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva …

Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno.

Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala tuja imena z vrtoglavimi cenami, mali obrtniki so navkljub dolgoletni tradiciji, eni celo stoletni, začeli zapirati vrata. Nekateri so se upokojili, za druge so bila naslednja vrata Zavod za zaposlovanje. Tretji so se odločili, da še nekaj časa vztrajajo. V zadnjem desetletju so se med slednjimi spletle tudi moje človeške vezi.

Včasih sem v trgovino vstopila samo zato, da sem dekletom voščila dobro jutro, sem pa tja kaj kupila. Če ni bilo strank, tudi malo poklepetala.

Z iztekajočim se letom se je zaključila še ena zgodba in začele mnoge druge. Ker smo bili dobri sosedje, celo poslovni partnerji, je do nas prišlo obvestilo o zaprtju. Kako pozorno.

Danes, ko to pišem, sta bila tista dva majhna prostora, že skorajda prazna. Včeraj je pred trgovino stal selitveni kombi.

Okna so bila polepljena z belim papirjem, da zevajoča praznina ne bi preveč bodla na ulico. Prostor, kjer so se nekoč v barvite šopke povezovale številne zgodbe od rojstva do smrti, danes zaradi praznine odmeva drugačne glasove. Verjamem, da bo kdo še leta po zaprtju iskal to trgovino.

Pokukam skozi majhno špranjico nepolepljenega dela okna in zagledam tri postave. Preštevajo še nekaj drobnarij, ki jih morajo uskladiti z inventurno knjigo. Potrkam in vstopim. Začutim, da tokrat ni primeren čas za mojo hudomušnost in stresanje dobre volje. Le potiho vprašam dušo te trgovine, kdaj bova šli na kavo? Dvanajst let sva se dogovarjali, a nikoli našli časa.

Z zaprtjem se je zaključila še ena zgodba z žalostnimi junaki. Kako nekomu, ki je v teh dveh majhnih prostorih pustil skoraj štiri desetletja življenja, razložiti konec zgodbe. Upajoč, da mu bodo ravno tu povezali upokojenski šopek.

Prvi