Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.

Slovenska vas je eden tistih krajev, ki  je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.

Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo.  Svojevrstna zanimivost  je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.

Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji  umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci.  Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas,  stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.

Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta  ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij.  Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.

Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom  in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave,  pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.

Dediščina

Slovenska vas  je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike,  skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna.  V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.

Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.

Kaj je zaznamovalo te kraje

Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom  Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu  izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih.  V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali  so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.

Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani

Bregana je menja  reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja.  Ta  ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je  izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih  živi v mešanih zakonih.

Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne.  Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987,  tam med drugim beremo, da so : »  prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu,  pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.

Bil je čas dela in čas veselja

Kljub težkemu in napornemu življenju  so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje.   Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes,  takrat so  počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.

Ko mejo zapre žična ograja

Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.

Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati.  Božidar Zorc  meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.

Vse Slovenske vasi

V Sloveniji poznamo  kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju.  V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce  je tak način druženja in spoznavanja  izredno pozitiven in spodbuden,  tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice  in KS Jesenice na Dolenjskem   doda Rajka Križanec.

Skok v preteklost

Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja.  Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec,  šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.

Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki  bo zagotovo doživel velike spremembe.

Vsak vas ima svoj govor

Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje  kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki.  Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.

Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje.  Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.

Kaj pa želje za prihodnost?

In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja:  »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v  uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«

Milan Trobič