“Potres leta 1976 je kriv. Takrat je zrukalo tudi mene,” pravi Silvana Paletti iz Ravance v Rezijski dolini. Takrat je začela pesnikovati, svoje pesmi pa tudi poje. Poje jih tako, kot poje tudi rezijanske ljudske pesmi. Poje jih ponoči in jih snema na mobitel. Potem jih pošilja glasbeni pedagoginji Zvonki Simčič, ki poskrbi za njihovo nadaljnjo pot.
Za Silvano pravijo, da je še zadnji pesniški biser Rezijanske doline, ki jo je omenjeni potres močno spremenil. Zato v mnogih njenih pesmih naletimo na vprašanje “kan je šla ta lipa Rezija, ki mi oči wutroške so poznale?”. Silvana je po poklicu medicinska sestra, po srcu pa Rezijanka, Slovenka iz Rezije. Kulturi se je posvečala že prej, po upokojitvi pa se vse vrti okoli nje. Njene pesmi, objavljene v številnih antologijah in tudi prevajane v več jezikov, so med drugim tudi odraz rezijanske kulture in imajo tudi posebno etnološko vrednost.
Na belem listu
z besedami
se rada igram
kot veter z listjem.
Glas odmaknjene doline, ki bi ji lahko rekli tudi raj na zemlji, vsaj takšna je bila v jesenski preobleki, ko smo obiskali pesnico in pevko rezijanskih ljudskih pesmi v njenem domačem okolju. Kaj ji pomeni vez s preteklostjo nam je pokazala tudi s še zmeraj ohranjenimi prvimi čevlji, ki jih je nosila kot otrok. “”Mama mi je rekla, ohrani jih, da boš vedela od kod smo prišli.” Mama jo je tudi naučila rezijanščine, ki jo ima nadvse rada, in jo ohranja v pesmi in besedi, ‘slovensko’ pa se je naučila potem, ko je začela zahajati v domovino, matico. Na njenem domu v prelepi Rezijanski dolini jo je obiskal Jurij Popov.
