Sila je po desetih letih znova udarila. Ljubitelji franšize Vojna zvezd so dočakali novo nadaljevanje sage, ki je spremenila zemljevid filmskega sveta. Kaj je tisto, kar film naredi kulten? Zakaj nekatere franšize sprožijo množično navdušenje med občinstvom, druge pa utonejo v pozabo, preden so se zares sploh začele? Ali je George Lucas vedel, da bo njegova zgodba nekoč postala religija? Na nočni obisk sta iz galaksije daleč, daleč stran prišla ljubitelja znanstvene fantastike in zaljubljenca v svet Jedijev, igralec Uroš Potočnik in filmski kritik Uroš Šetina.
Sila je po desetih letih znova udarila. Ljubitelji franšize Vojna zvezd so dočakali novo nadaljevanje sage, ki je spremenila zemljevid filmskega sveta. Kaj je tisto, kar film naredi kulten? Zakaj nekatere franšize sprožijo množično navdušenje med občinstvom, druge pa utonejo v pozabo, preden so se zares sploh začele? Ali je George Lucas vedel, da bo njegova zgodba nekoč postala religija? Na nočni obisk sta iz galaksije daleč, daleč stran prišla ljubitelja znanstvene fantastike in zaljubljenca v svet Jedijev, igralec Uroš Potočnik in filmski kritik Uroš Šetina.
Naključij v tej sagi ni
Oba gosta sta mnenja, da naključij v sagi Star Wars ni veliko. George Lucas, ki si je sago izmislil, je dobro vedel kaj počne. Neskončno zgodbo, ki ima veliko vsebin čisto prave religije je postavil v okolje, ki zlahka zbuja domišljijo slehernega ljubitelja žanra ali tudi tistega, ki znanstvene fantastike kot žanra ne pozna niti ljubiteljsko. In kaj mora zgodba imeti, da pritegne toliko zanimanja in tako zveste oboževalce? Uroš Potočnik najprej vidi mit – zgodbo, ki je vsem skupna. Mitološke osebe, ki so prijetne, privlačne in se z njimi lahko poistovetimo. Zgodbo, ki ne sme biti prezahtevna. Črno bela, dodaja Uroš Šetina. Zgodbo dojemamo tudi glede na svojo starost – zdaj jo oba doživljata drugače, kot sta jo v svoji mladosti, a še vedno jima ostaja zanimiva.
Kaj potrebuje saga, da postane mit?
Uroš Potočnik, ki je v filmu Outsider igral punkerja Bombo, razume ikoničnost nekega lika v zgodbi, ki jo vloga prinese s seboj. Pomemben dejavnik je tudi čas, v katerem film nastane. Izbor igralca, da ta razume vlogo in jo prepričljivo predstavi, je ključnega pomena. Kot tudi asociacije, ki jih lik pri publiki sproži. Ikonični Dartha Vader nosi pridih nacizma, tako s svojim obnašanjem kot tudi s pojavo – njegova čelada je stilizirana čelada nemške vojske, kakršno so vojaki nosili v drugi svetovni vojni. Tak lik zbuja primarne strahove in zaradi tega ga gledalci kot ultimativno zlo tudi dojamejo.
Religija, ki prinaša velikanske zaslužke
Film je predvsem po zaslugi izjemno zveste publike samo v prvih treh dneh zaslužil neverjetnih 517 milijonov ameriških dolarjev in v tej kategoriji postal najdonosnejši film vseh časov. Ljudje so nekaj dni celo bivakirali pred kinematografi, da so prišli do zanje dragocenih vstopnic za premiero. Gosta to lahko razumeta – razlog je predvsem občutek pripadnosti nečemu večjemu od vsakodnevnega življenja, pobegu v neko drugo realnost, kjer so stvari pravljične, romantične – saga Star Wars ima vsekakor zelo močno komponento motivacije svojih ljubiteljev za akcijo, torej ogled filma, nakup majic, igrač, spominkov … in tudi sledenju neke vrste religiji, ki jo svet Vojne zvezd ponuja. V ZDA in v Veliki Britaniji so celo ustanovili in registrirali cerkev Vitezov Jedijev. Uroš Potočnik pojasni:
‘Cerkev je bila zaprta deset let. In zdaj so jo spet odprli. Seveda so prišli vsi verniki!’
Poseben pečat fenomenu Vojne zvezd daje glasba – brez Johna Williamsa, ki je po besedah Uroša Potočnika uspel predelati Wagnerja z vso pompoznostjo, a hkrati uspel glasbo zadržati toliko v ozadju, da ne prevzema vodilne vloge, saga ne bi bila, kar je. Glasbo lahko poslušamo tudi samostojno, kar ji daje dodatno vrednost, ki v filmskem svetu nikakor ni stalnica. Urošu Šetini se zdi ravno komponenta glasbe tisto, kar daje filmu tako prepoznavno zvočno podobo, ki to franšizo loči od ostalih.
‘Skušal sem s Silo premakniti svinčnik, seveda. Vsi smo poskušali.’
Kot prava ljubitelja sta tudi sama kot otroka s pomočjo sile poskušala premikati stvari, se igrala s svetlobnimi meči, sanjarila o daljnih svetovih in vesoljskih ladjah – tako, kot danes to počnejo njuni otroci. Saga je tako univerzalna, da jo lahko z enakim zanimanjem gleda več generacij.
Uroš Šetina doda, da je na nezavedni ravni sam naredil enako, kot glavni igralec prvotne trilogije – iz varnega zavetja doma se je podal v svet, tam nabral izkušnje in znanja, ki jih doma ne bi mogel (ali pa težko) in se nato vrnil. Prav to je želel sporočiti ljudem tudi George Lucas:
‘Ne sedite zgolj doma in glejte filme, pojdite ven in jih doživite!’
Oba gosta se strinjata, da se bo saga nadaljevala toliko časa, dokler bo imela oboževalce. In dokler bodo oboževalci spali po več dni na prostem samo zato, da bodo videli nove filme te franšize ter ustvarjali vrtoglave zaslužke. George Lucas naj bi imel že pred malo manj kot štiridesetimi leti napisanih dvanajst delov sage, kar pomeni, da bomo verjetno prej ali slej videli še vsaj pet filmov z njegovim podpisom. Ali se bo čarovnija nadaljevala tudi potem, pa bo pokazal čas. Ali denar, zaključita.
