Možgani in (absolutni) posluh

foto: Flickr

Kako dober je vaš posluh? Bi lahko na primer določili višino tona gasilske troblje? Če to naredite zlahka, imate verjetno popolni ali absolutni posluh. Ljudje s popolnim posluhom lahko določijo višino tona s tako lahkoto, kot ostali ljudje prepoznavamo barve. Absolutni posluh je bil vedno nekaj skrivnostnega, saj je znano, da so ga imeli glasbeni geniji kot so Bach, Beethoven in Händel pa tudi Miles Davies, Michael Jackson in Florence Henderson ter mnogi drugi. In kaj imajo s tem naši možgani? Zakaj je absolutni posluh za nevroznanstvenike nekaj tako vznemirljivega? Do kakšnih odkritij so privedle zadnje raziskave in kako absoluten je pravzaprav lahko absoluten posluh? Vse to izveste v tokratni rubriki Možgani na dlani, nevron pred mikrofon. Z nami bosta: švicarski nevroznanstvenik dr. Stefan Elmer in doc. dr. Blaž Koritnik, z Inštituta za klinično nevrofiziologijo pri UKC.

Absolutni posluh je redka sposobnost, s katero lahko prepoznamo kromo tona oziroma določimo ton brez referenčne višine. Ta fenomen je prisoten pri približno enem odstotku populacije. Vendar pa je pri prebivalcih Azije, kjer govorijo tonske jezike, ta odstotek višji. Trenutno predpostavljamo, da absolutni posluh izvira iz prepleta genskih faktorjev, zgodnje izpostavljenosti glasbi in intenzivnosti glasbenega treninga, nam je povedal nevropsiholog, doktor Stefan Elmer z nevroznanastvenga oddelka Univerze v Zürichu. Raziskave kažejo, da je fenomen absolutnega posluha pogosteje prisoten pri dojenčkih in otrocih, kot pri odraslih.

Nekateri raziskovalci zato predvidevajo, da se morda prav vsi novorojenčki rodijo z absolutnim posluhom, ta pa nato tekom odraščanja izgine. Možni razlog za obstoj absolutnega posluha je, da podpira učenje jezika in govora pri dojenčkih.

A čeravno je fenomen absolutnega posluha vedno veljal za nekaj dragocenega, podobno kot fotografski spomin pa absolutni posluh ne nosi posebne evolucijske vrednosti, doktor Elmer celo pravi:

V vsakdanjem življenju je absolutni posluh pravzaprav precej neuporaben in nas lahko celo malo ovira. Iz evolucijskega stališča ga pravzaprav ne potrebujemo in najbrž je zato ta fenomen med evolucijo izginil.

Res pa je, so ugotovile nevroznanstvene raziskave, da se možgani tistih s popolnim posluhom razlikujejo od ostalih. Doktor Stefan Elmer je s sodelavci izvedel raziskavo pri kateri so uporabili EEG meritve.

Merili smo povezovanje možganskega nihanja med slušno in prefrontalno skorjo. Meritve so pokazale, da je tudi, ko ljudje z absolutnim posluhom ne počnejo nič posebnega, komunikacija med tema dvema predeloma možganov pri njih močnejša v primerjavi z ostalimi. Tako imenovana fazna korelacija med prefrontalno skorjo in slušno skorjo je precej visoka. Odkrili smo, da je najbrž prav povezava in hkratno delovanje slušne skorje in centrov, ki so vključeni v pomnjenje, pomemben del tega fenomena.

Vendar pa abolutni posluh sploh ni absouluten, pojmovanje je prazaprav zelo zavajajoče.

Ta fenomen je namreč kontinuum ne dihotomija – glasbeniki z absolutnim posluhom se namreč lahko odrežejo boljše ali slabše od ostalih na testih za preverjanje absolutnega posluha. Pogosto glasbeniki s popolnim posluhom dosežejo zgolj 70 odstotkov pravilnosti na testih, medtem ko ostali glasbeniki dosežejo 90 odstotno pravilnost določitve tonov. Dodatno, glasbeniki z absolutnim posluhom se pogosto zmotijo pri poltonih, kar je dokaz, da njihov posluh ni absoluten. Vemo tudi, da popoln posluh ni nekaj stabilnega, s staranjem se posluh spreminja, zato je uporaba izraza absoluten res lahko zavajajoča.

Preverite, če ste eden izmed deset tisočih ljudi, ki poseduje redek (skoraj) popolni posluh: