Ob 25. obletnici plebiscita smo se v oddaji Junaki našega časa spomnili enega ključnih arhitektov slovenske osamosvojitve, Jožeta Pučnika. O poti, ki jo je Pučnik prehodil od osamljenega oporečnika v petdesetih in političnega zapornika v šestdesetih do protagonista demokratične družbene preobrazbe in pri tem vseskozi ostal pokončen, samosvoj in zavezan idejam zahodno-evropske socialdemokracije, sta spregovorila Janko Kos in Spomenka Hribar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Dr. Jože Pučnik je eden redkih Slovencev, ki si v pravem pomenu zasluži oznako političnega disidenta. Že na gimnaziji, denimo, je v srednješolskem glasilu o oblasti pisal tako kritično, da ni smel opravljati mature s svojimi sošolci. Namesto na univerzo je moral nemudoma v vojsko. A po odsluženem vojaškem roku je le smel opraviti zrelostni izpit in se vpisati na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je doštudiral filozofijo ter primerjalno književnost.
Vendar vse to ni spremenilo njegovih političnih pogledov – pridružil se je uredniškim krogom Revije 57, kjer je v krogu kritično razmišljujočih mladih intelektualcev ponovno objavljal skrajno polemična besedila. Oblast je reagirala surovo – revija je bila ukinjena, Pučnik pa je naslednjih pet let preživel v zaporu. Po vrnitvi na prostost se je ponovno povezal s kolegi iz kroga Revije 57, ki so medtem ustanovili revijo Perspektive. Pučnik je znova objavil nekaj politično spornih besedil in leto po odpustu iz zapora je bil ponovno v njem.
Ko se je leta 1966 spet znašel na prostosti, je bilo Pučniku naposled jasno – v Sloveniji zanj ni bilo prostora: ne le da ga je oblast brezobzirno preganjala, tudi onkraj tanke plasti intelektualcev za njegove poglede ni bilo kakega posebnega posluha. Po prepričanju literarnega zgodovinarja in teoretika, akademika dr. Janka Kosa, ki je s Pučnikom tesno sodeloval pri obeh pol-oporečniških revijah, so razlogi, zaradi katerih so v drugi polovici petdesetih in v šestdesetih letih Pučnikove intervencije vedno znova padale v prazen in gluh prostor, predvsem sociološke narave. Kos namreč opozarja, da je okrog leta 1960 na Slovenskem pospešeno nastajal nov srednji razred. Njegovi pripadniki so sicer zavzeto kupovali televizorje in avtomobile ter uživali v razcvetu zabavne kulture, za težja politična ali že kar eksistencialna vprašanja, s katerimi jih je soočal Pučnik, pa niso imeli pravega posluha.
V takih okoliščinah je Pučnik torej odšel v Nemčijo. Tam se je sprva preživljal kot manualni delavec, ob delu pa je marljivo študiral in naposled tudi doktoriral na hamburški univerzi. Postal je univerzitetni profesor na univerzi v Lueneburgu. A Slovenije vendarle ni pozabil; ko se je sredi osemdesetih let pričela čutiti politična in kulturna odjuga, se je hitro povezal z Novo revijo, navsezadnje pa se je leta 1989 vrnil v domovino, kjer je prevzel vodenje Socialdemokratske stranke in jo nemudoma povezal z drugimi opozicijskimi političnimi gibanji v koalicijo Demos, ki je aprila 1990 zmagala na prvih povojnih demokratičnih volitvah.
A če je bil Demos na volitvah uspešen, Pučniku ni uspelo s kandidaturo za predsednika slovenskega predsedstva. Postal ni niti premier niti predsednik parlamenta, Socialdemokratska stranka Slovenije, ki ji je načeloval, v tedanji skupščini ni bila med najmočnejšimi, in koalicijo Demos, ki jo je vodil, so notranji antagonizmi razbili že po dobrih dveh letih. Temu navkljub pa Pučnik velja za enega ključnih arhitektov slovenske osamosvojitve in nepogrešljivega pospeševalca demokratizacije naše družbe. Kako mu je to pravzaprav uspelo?
Sociologinja dr. Spomenka Hribar, njegova tesna sodelavka iz Demosovih vrst, je prepričana, da se je Pučnik v političnem delovanju pač vseskozi lahko zanašal tako na svoj izrazit značaj – energičen, dosleden, pošten in iskren – kakor na globino in jasnost svojega političnega prepričanja. Prav zato je Pučnik, ki sicer, kakor se spominja Hribarjeva, nikoli ni bil prav avtoritativen ali odrezav vodja na sestankih sveta Demosa, navsezadnje znal prepričati in navdušiti druge. Pa pri tem ne gre le za njegovo naprezanje, da se je v slovenski politični eliti oblikoval konsenz glede plebiscita in osamosvojitve. Spomenka Hribar opozarja tudi na moč njegove besede, ko je utišal predloge nekaterih Demosovih politikov, ki so zmago na demokratičnih volitvah hoteli izkoristiti za grob obračun s predstavniki poraženega socialističnega režima. Tako je Pučnik poskrbel, da so bili v bržčas najpomembnejšem trenutku v slovenski zgodovini politiki prav vseh barv, prepričanj in svetovnonazorskih stališč pripravljeni od sebe dati in storiti kar največ. Pučnik, drugače rečeno, ni dovolil, da bi se, soočena z veliko zgodovino, naša politika pogreznila v prepirljivost, dvom in omahljivost. Prav v tem je velik tudi sam.
