Kako Slovenijo in Slovence vidijo temperamentni Argentinci, bomo izvedeli od 29-letnega Maura Lugana, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Dobro govori angleško in špansko, ker je Argentinec z italijanskimi koreninami tudi italijansko – a to mu, pravi, prav nič ne pomaga pri učenju slovenščine, ki ni podobna angleščini niti ni sorodna romanskim jezikom. Kljub temu že govori slovensko.
Mauro Lugano je razočaran nad izidi novembrskih predsedniških volitev v Argentini. Boji se, da desna opcija, ki je prišla na oblast, ne prinaša nič dobrega. Sicer ni revolucionar, verjame pa, da je Argentina mnogo več kot le nogomet in tango.
“Tudi duh Che Guevare je sestavni del argentinske kulture in duha, ne le nogomet in gaucho.”
Čeprav v Argentini vsi igrajo nogomet, se je sam navdušil nad drugimi športi. Pleše tango in uči tai ji, ukvarja se še z reikijem, s klasično in shiatzu masažo. Pred 5 leti je na potovanju po Južni Ameriki v Ekvadorju spoznal Slovenko – in ljubezen ga je pripeljala v Slovenijo, čeprav se z izvoljenko selita malo sem malo tja. Kako bo v prihodnje, Mauro ne ve. Pravi, da živita v trenutku in trenutno se imata v Sloveniji dobro. Imata delo. On uči tai ji, je maser, pred časom je v Skuhni kuhal argentinske jedi po receptu svoje babice v Skuhni. Peče tudi argentinska peciva – na primer slaščico alfajores. Ta je v Južno Ameriko prišla iz Španije in je v Evropi zelo priljubljena okoli božiča. V Argentini je dobila malo drugačno obliko: med dvema keksoma je fila, največkrat dulce de leche – po Maurotovih besedah je najboljši približek za to kremo pri nas karamela, gre pa za zmes mleka in sladkorja.
In to je zgodba Argentine – multikulturnost, spojenost, nekaj pride od zunaj in v Argentini dobi nov svojstven priokus. V Argentino je iz Evrope prišla še ena božična slaščica – sladek kruh, pan dulce. Hranljive in zelo kalorične hrane je v tem letnem času v Argentini po besedah Maura Lugana preveč – imajo namreč poletje in tudi do 35 stopinj Celzija.
Od slovenskih slaščic mu je najbolj všeč kremšnita, pa tudi krofi in potica – čeprav se še ni naučil peči slovenskih dobrot. Se je pa že navadil slovenskih navad v prometu. Slovenci namreč upoštevamo prometni red, signalizacijo in pravila, počakamo na zeleno luč, v Argentini tega ni bil navajen. Zato ni čudno, da se mu največja razlika med Slovenci in Argentinci zdi prav upoštevanje pravil:
“Imate čut za regulacijo, v Argentini nimamo tega čuta za upoštevanje pravil. Tu ste bolj spoštljivi.”
Mauro Lugano pa se še vedno ni popolnoma navadil našega načina pozdravljanja. V Argentini se namreč veliko objemajo in poljubljajo. Slovenci ponudimo roko.
“Nisem navajen tega. Moj pristop do tistih, ki jih poznam, je, da jih objamem, oni pa ponavadi meni dajo roko. Malo je čudno, a tako pač je. Tudi ko greš v Makedonijo ali v Bosno, so ljudje tam bolj odprti in fizični, v Sloveniji pa bolj mentalni.”
A bolj kot toplo pozdravljanje Argentinec z italijanskimi koreninami v Sloveniji pogreša nekaj drugega – malo tistega duha Che Guevare, za katerega pravi, da je značilen za Argentino.
“Sicer me to ne moti, a mislim, da v Sloveniji pogrešam aktivnost mladih za politiko in družbena vprašanja. Najbolj pa mi je všeč, da ste spoštljivi in pozorni do narave.”
Po njegovih besedah obstaja še ena velika razlika med Argentino in Slovenijo, in sicer to, da pri nas ni treba biti ves čas na preži.
“Ko pridem v Slovenijo ali v Evropo, dam svoj šesti čut na OFF. V Argentini ga moraš imeti ON, moraš vedno paziti, kaj se dogaja, moraš imeti vklopljen svoj šesti čut.”
