V ljudeh in družbi kot celoti se je naselil strah. Množičen prihod beguncev v Evropo, vojna v Siriji, napetosti med svetovnimi velesilami in teroristični napadi v Parizu. Pod vplivom strahu se posamezniki odzivamo drugače, države na meje pošiljajo vojsko in postavljajo ograje. Strah nas hromi in nam jemlje prostor za razmislek, zato se je nujno spomniti, da je včasih strah votel, okrog ga pa nič ni.
Strahovi pred begunci so družbeno konstruirani
Zahodni svet se je utemeljil na razlikovanju od Bližnjega vzhoda, ki je bil od križarskih vojn simbolni Drugi. Zato so ljudje te že ukoreninjene reprezentacije, da je Bližnji vzhod čuden, sumljiv, eksotičen in nevaren, pripisali beguncem.
Identiteta je vedno povezana z razliko. Sama razlika ni problematična, problematično je vrednotenje. Problem je, da ves čas iščemo, to kar nas razlikuje, to kar lahko pri drugemu, če ne že sovražimo pa vsaj omalovažujemo, in s tem iluzorno dvigamo lastno vrednost. In tudi opravičujemo postavljanje meja kakršnikoli že med nas in druge. Metka Mencin Čeplak
Problem niso le medijske reprezentacije beguncev
Pomembni vlogo pri spodbujanju strahu so odigrale medijske reprezentacije beguncev in površna potrošnja medijev. Ljudje po večini namreč niso vsakodnevno kritični in ne posvetijo več ur dnevno spremljanju različnih medijev, da bi si ustvarili lastno mnenje.
V javni razpravi kot je, v oblastniškem diskurzu kot je, bi bilo karkoli drugega kot vsesplošen strah pravzaprav zelo utopično pričakovati. Če ste odvisni od polurnih inputov iz glavnih slovenskih medijev dnevno, je karkoli drugega, kot da vas je strah, čudno. Ampak to pa ne pomeni, da ta strah ni konstruiran. Eva Vrtačič
Begunci so muslimani
Begunce opredeljuje tudi religijski diskurz. Pogosto slišimo trditev, da je islam najbolj nasilna religija med vsemi. Pa da se bo zgodila islamizacija Evrope, da je spopad religij neizbežen.
Zelo očitno je skoncentrirana kultura strahu okrog kulturne, religijske identitete. Strah Zahoda pred islamom, antagonizmi med islamskimi kulturami in zahodnimi kulturami imajo dolge korenine, so pa spodbujanji vedno znova v sodobnih časih. Nujno je treba omeniti prelomnico, ki se nam je zgodila enajstega septembra 2001. Od takrat živimo v razmerah svetovne vojne proti terorizmu. In v teh razmerah terorizem vse prepogosto enačimo z islamom. Kar seveda ni le netočno in skrajno neumno ampak je tudi nevarno. Aleš Črnič
Begunci ja, ekonomski migranti ne?
Javne razprave o beguncih se pogosto ukvarjajo z razlikovanjem med begunci in ekonomskimi migranti, kjer imajo prvi pravico do vstopa v Evropo, drugi pa ne. To razlikovanje je treba umestiti v širšo zgodovino kapitalizma. Zahod se je namreč lahko razvil kot se je, ker je njegova primarna akumulacija kapitala, zaradi katere je bila industrijska revolucija sploh mogoča, izvirala iz kolonij, izkoriščanja tretjega sveta. Nerazviti se tako ne morejo razviti po istem receptu kot Zahod, saj nimajo kolonij, Zahod jim je tudi po večini pobral, kar se je pobrati dalo. Zgodovinske krivde Zahoda za množičen beg ljudi v razvitejše dele sveta tako ne smemo spregledati. Ker pa zdaj na Zahodu vlada neoliberalni kapitalizem, se je strah pred begunci lahko hitro razširil.
Živimo v času neoliberalnega kapitalizma, ki je zelo brezobziren. Povečuje se brezposelnost, težko je dobiti službo, veliko mladih je obsojenih na prekerne oblike zaposlitve, ki so negotove in slabo plačane, tudi tisti, ki imajo službe, ne vedo, kako bo jutri, veliko jih ima slabe plače… Skratka, novi ekonomski red, neoliberalizem, proizvaja v družbi velike negotovosti, strahove, napetosti. To je pa klasika. Čim imamo negotovost, se ta potem običajno projicira navzven. Peter Stanković
Evropa bi morala v beguncih prepoznati priložnost
Prihod beguncev v Evropo in v Slovenijo je treba videti tudi kot ekonomsko in kulturno priložnost. Ne le zaradi staranja prebivalstva, zaradi katerega bo Stara celina, če ne bo sprejela novih ljudi izven svojih meja, resnično ostarela, temveč tudi zaradi kulturne pestrosti. Ta lahko prinese nove ideje, življenjske stile in poglede na svet, inovativnost ter preboje na področju znanosti, ekonomije, kulture. Tudi Slovenija kot ena izmed bolj monokulturnih držav, bi se tega morala zavedati.
Kako torej premagati strah?
Kot so poudarili sogovorniki, dr. Eva Vrtačič, dr. Metka Mencin Čeplak, dr. Peter Stanković in dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, se je treba o vseh stvareh pogovarjati, se soočiti z nestrpnostjo in sovraštvom ter mu odločno nasprotovati. Tako v pogovorih v živo kot tudi na spletu. Strah pred begunci je namreč ustvarjen umetno, je prenapihnjen, ter v resnici odvrača od resničnih problemov v neoliberalni kapitalistični družbi. Zato je naša odgovornost tudi postati aktivni državljani, ki prevzamejo odgovornost za boljšo prihodnost.
