Potopisec, zgodovinar in glasbenik JOSIP LAVTIŽAR je po študiju bogoslovja v Ljubljani služboval v različnih krajih po Gorenjskem, leta 1886 pa je v Regensburgu končal Višjo cerkveno glasbeno šolo. Slovel je tudi po zanimivih potopisih: več jih je izšlo v knjigah, objavljal pa jih je tudi v Novicah, Slovencu, Domu in svetu in Planinskem vestniku. V glasbi je bil privrženec cecilijanskega gibanja; uglasbil je več cerkvenih pesmi, napisal štiri spevoigre in igro “Ne v Ameriko”. Josip Lavtižar se je rodil na današnji dan leta 1851 v Kranjski Gori.
—–
Pravnik, politik in kulturni delavec DANILO MAJARON je leta 1888 na Dunaju doktoriral iz prava in bil nato odvetnik v Ljubljani. Že med študijem je bil dve leti pomemben sodelavec političnega časnika “Slovenski narod”, pozneje pa tri desetletja predsednik Odvetniške zbornice v Ljubljani in eden glavnih organizatorjev jugoslovanskih pravniških kongresov.
S pisanjem in političnimi nastopi se je zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze, po razpadu Avstro-Ogrske pa je predsedoval vseučiliščni komisiji in vodil organizacijske priprave za ustanovitev univerze; leta 1929 je bil imenovan za njenega prvega častnega doktorja. V zadnjih letih 19. stoletja se je kot deželni poslanec za Idrijo zavzemal za izboljšanje socialnega položaja rudarjev in pripomogel k ustanovitvi realke v Idriji. Danilo Majaron se je rodil na današnji dan leta 1859 v Borovnici.
—–
Na današnji dan leta 1888 se je v Idriji rodil narodni delavec in politik JANKO MAČKÔVŠEK. Po prvi svetovni vojni je bil referent za meje pri ljubljanskem Narodnem svetu, leta 1919 pa izvedenec v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Kot diplomant višje tehniške šole v Pragi se je ukvarjal z urbanizmom in prometnimi povezavami na Slovenskem. Bil je predsednik Ciril-Metodove družbe in društva Branibor ter soustanovitelj Manjšinskega inštituta v Ljubljani. Napisal je več študij in narisal več zemljevidov o slovenskih narodnih mejah.
Med drugo svetovno vojno je bil med drugim v predsedstvu Slovenske zaveze, političnega organa predstavnikov slovenskih protirevolucionarnih strank in skupin. Jugoslovanski begunski vladi v Londonu je pošiljal poročila o razmerah pod okupacijo: o delovanju strank in posameznikov, delovanju Osvobodilne fronte in komunistične partije, o okupatorjevem nasilju, publicistični dejavnosti in podobnem. Leta 1944 ga je gestapo aretiral in po zaslišanju poslal v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Po vojni je slovenska Uprava državne varnosti tako imenovano Mačkovškovo obveščevalno mrežo preganjala, češ da je delala za angleško obveščevalno službo, odgovorno za politične informacije in organizacijo Britancem naklonjenih političnih skupin, Mačkovška pa je imela tudi za idejnega vodjo četništva na Slovenskem.
