Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je snemal film o Bašarju Al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Spor z oblastjo ga je prisilil k begu iz domovine, ki jo je zapustil peš. Zakaj Firas ne verjame v poročanje v številkah, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Na ta in mnoga druga vprašanja Darje Pograjc je sirski novinar odgovarjal v intervjuju.
Zakaj poročanje z golimi številkami, naj gre za begunsko krizo ali diktatorske režime, naredi več škode kot koristi? Zakaj nastajajo razlike v poročanju o terorističnih pobojih v Parizu in terorističnih napadih v Bejrutu? Kako dobro lahko situacijo osvetlijo človeške zgodbe? Je objektivnost precenjena?
Dvakrat aretiran
Sirski novinar Firas Fayyad je bil prvič aretiran, ker je pozival ljudi, naj postanejo »državljanski novinarji«, ki snemajo kaj se dogaja, povedo kaj ob tem čutijo in posnetke objavijo. Drugič je bil aretiran na letališču, ker je državljane spraševal po mnenju o Bašarju al Asadu. Fayyadovo do oblasti kritično delo ga je privedlo do tega, da so mu nekega dne na glavo poveznili vrečo in ga odpeljali v podzemni pripor, kjer so ga več mesecev pretepali in zasliševali. Na seznamu sovražnikov sirskega totalitarnega režima se je Fayyad znašel zaradi dokumentarca, ki prikazuje življenje sirskega poeta, prebežnika na Češko.
Hotel sem povedati zgodbo o svobodi, demokraciji in spremembah. Medtem ko sem ga spremljal na poti do Češke, se je v Siriji zgodila revolucija. Vrnil sem se v domovino, saj sem želel posneti, kaj se tam dogaja in obe zgodbi povezati v filmu. Ob povratku so me aretirali.
31-letni sirski režiser in avtor dokumentarnih filmov je obiskovalcem medijskega festivala ponudil tisto, česar je v evropskih medijih pri poročanju o situaciji v Siriji premalo: notranji pogled na življenje v diktaturi. Želja po poročanju o dogajanju v domovini izvira iz njegovega otroštva.
Opazovati in poslušati začneš, koliko ljudi je vlada strpala v zapor, jih ubila ali izgnala iz države. To postanejo tvoje osebne zgodbe, saj so vanje vključeni tvoji sorodniki in znanci. To je tista motivacija, ki jo potrebujem, da kljub vsemu, kar sem preživel, vztrajam kot režiser in novinar.
Anonimni sirski novinarji
Sirski novinar zdaj živi v Turčiji, kjer kot radijski ustvarjalec, s pomočjo kolegov v Siriji, javnost še vedno obvešča o krvavem dogajanju v domovini. Ker Sirija danes velja za najbolj nevarno državo za delo novinarjev, na radijski postaji Zvok zastave, posebno skrb namenjajo svojim sirskim poročevalcem.
Vzpostavili smo sodelovanje z mrežo evropskih organizacij, ki nam pomaga, če se kakšen novinar znajde v težavah. Za novinarje organiziramo predavanja in okrogle mize o varnosti. Seveda situacijo v Siriji sami najbolje poznajo. Tudi zato so se nekateri odločili, da se na radiu ne identificirajo s svojim imenom.
“Za druge spet to ne predstavlja problema. Odločitev je posameznikova, odgovornost pa tudi,” še doda Sirec. Radijska postaja je namenjena arabsko govorečim ljudem. Radijski oddajnik je postavljen v Siriji, kjer je večina njenega poslušalstva. Program oddajajo tudi prek spleta.
Je objektivnost precenjena?
Zmanjševanje finančnih sredstev je vplivalo na manjšanje števila evropskih dopisništev v arabskem svetu. Kaj izgubimo s povzemanjem zgolj agencijskih novic?
Agencijske novice se osredotočajo na ISIS in na velike zgodbe povezane z njenim delovanjem. Ne zanimajo jih zgodbe ljudi, ki umirajo vsak dan. Ko so se zgodili zadnji napadi v Parizu, smo se – tudi zaradi načina poročanja medijev – počutili kot da nam je bilo nekaj odvzeto, kot da gre za napad na celotno človeštvo. Novinarji so iskali in objavljali zgodbe posameznikov, ki so bili ubiti. Pri poročanju o Siriji tega ni.
Gre za poročanje v številkah. Fayyada še posebej boli, da evropski mediji ne poročajo o ubojih sirskih novinarjev.
Ko sta umrla dva moja kolega, sirska novinarja, evropski mediji o tem niso poročali. A novinar je novinar, ne glede na to od kod prihaja. Moja kolega sta bila izjemno pogumna. Veliko bolj pogumna od novinarjev, ki sedijo za pisalno mizo s prenosnikom in izkoriščajo informacije novinarjev na terenu.
Sirec sicer upa, da je s svojim predavanjem na festivalu Naprej/Forward slovenski sedmi sili podal nekaj zanimivih iztočnic za razmislek o bolj kakovostnem in prodornem poročanju s kriznih žarišč, poslušalcem pa bolj kritičen pristop do medijskih vsebin.
