Možgani na potovanju

"Ojoj, to je pa res tako zoprno!" je bil največkrat odziv na pojasnilo o temi tokratne četrtkove jutranje rubrike. S potovalno slabostjo pač mnogi nimamo prav prijetnih izkušenj.  V današnjih hitrih časih, ko si sploh ne znamo več predstavljati sveta brez gibanja, pa potovalna slabost ni več samo vprašanje prevoznih sredstev, od ladje do avtomobila, pač pa tudi virtualne resničnosti. Več o tem in še čem - na spodnji povezavi. Pa prijetno popotovanje!

foto: Flickr

Potovalno slabost lahko občutimo tudi, ko smo pri miru

Obstaja več teorij o tem, zakaj pride do potovalne slabosti. Kot je za našo rubriko pojasnil prof. dr. John Golding, z Univerze Westminster v Londonu, je trenutno splošno 7355717660_feb3be4b7c_ksprejeta teorija tako imenovana teorija senzornega konflikta oziroma neskladja :

“Govori o tem, da povod za potovalno slabost ni nujno gibanje, to namreč lahko izkusimo že v kinodvorani, ko sedimo in gledamo prizore na velikem platnu.  Gibanje torej ni ključno, ključno je neskladje med informacijo, ki pride iz naših vestibularnih delov, našega notranjega ušesa.  Poleg vsega tega dobimo še informacije iz naše vidne zaznave in kinestetičnega sistema, denimo naše kože”.

Ko se pričakovan vzorec “inputov”, ki se ga naši možgani naučijo nekje do starosti sedmih, osmih let, podre, to našim možganom signalizira, da je prišlo do napake, da se z nami dogaja nekaj čudnega in to prek avtonomnega živčnega sistema pripelje do občutka slabosti. To velja tudi za ljudi, ki ne vidijo.

Ampak- zakaj? In – kaj imajo s tem ribe?

14757007538_259b03bdae_o

Kot je pojasnil prof. Golding, je znano, da se je potovalna slabost evolucijsko ohranila od rib navzgor:

“Tudi ribe namreč lahko občutijo potovalno slabost, ko jih prenašamo v akvariju. To nam da misliti, da mora biti zadaj nek evolucijski razlog, ne pa samo smola.”

Med teorijami, ki vse to pojasnjujejo, je najbolje sprejeta teorija o zaznavanju strupov. Ideja za vsem tem pa je naslednja:

“vestibularni sistem naj bi imel poleg naloge ravnotežja še eno vlogo in to je zelo prefinjena detekcija strupov, ki naj bi delal 24 ur na dan, tudi, ko spimo. Najboljši dokaz za to je, da se naš odziv na strupe, če nimamo vestibularnega aparata, dramatično zmanjša. Evolucija je torej ohranila potovalno slabost kot dodaten detektor za strupe”.

Naši možgani torej zaznajo, da je nekaj narobe in to interpretirajo tako, da je posameznik zaužil strup.  In zakaj? Do razvoja množičnega transporta in modernih vizualnih tehnologij se evolucija s tem ni soočala in edini razlog za senzorno neskladje so bili strupi.

Spodaj lahko prisluhnete delu pogovora s prof. Goldingu brez sinhronizacije:

Izzivov za znanost je v povezavi s potovalno slabostjo še kar nekaj. In kako si lahko pomagamo sami? Specialistka otorinolaringologije Nina Božanič Urbančič (UKC LJ) svetuje: