Že desetletja nas znanstveniki opozarjajo, da bodo imele podnebne spremembe zelo resne posledice za planet in človeštvo. Že desetletje poslušamo, da nam zmanjkuje časa in da se moramo, če naj preprečimo najhujše scenarije, hitro in učinkovito odzvati na ta največji izziv današnje dobe. In iz leta v leto izpusti toplogrednih plinov naraščajo. Naomi Klein v svoji zadnji knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju postavi tezo, da na poti učinkovitemu odzivu na podnebne spremembe stoji globalni kapitalizem.
Da je ta zaradi svoje potrebe po nenehni rasti, vse večji proizvodnji in vse hitrejšemu izkoriščanju naravnih kot tudi človeških virov povsem nezainteresiran za dejansko spopadanje s podnebnimi spremembami. V tej luči je podnebna prognoza v dobi globalnega kapitalizma nedvomno zelo zaskrbljujoča.
Časa nam je že zmanjkalo
Poglejmo torej, kakšno je stanje stvari. Podnebnih sprememb ne moremo več zaustaviti, izpostavlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Z nami bodo še stoletja, vprašanje je le, v kolikšni meri jih bomo znali ali zmogli omiliti. Do danes se je globalna temperatura zraka v primerjavi s stanjem pred industrijsko revolucijo že dvignila za stopinjo Celzija. Posledice se že čutijo na vseh koncih sveta. Vremenski ekstremi postajajo vse bolj običajen pojav in povsem upravičeno je pričakovati, da bodo v prihodnje vse bolj pomembno vplivali na življenja milijonov ljudi. Najbolj bodo prizadeta območja, ki ležijo ob morju, dežele v ekvatorialnem pasu, revnejše države in tudi v bogatejših državah predvsem socialno šibkejši sloji prebivalstva. Vpliv, ki ga bo to imelo na politično stabilnost in na demografske premike, bo najverjetneje brez primerjave v zgodovini, posledice pa izredno vnetljive, saj se milijoni ljudi v novih razmerah ne bodo več mogli preživljati. Skratka, posledice bomo nedvomno občutili vsi.
At presentation of @UNEP 2015 emissions gap report @GENetwork https://t.co/XKrLYR0oOQ #climatechange #COP21
— IPCC (@IPCC_CH) November 6, 2015
Trenutna prizadevanja skušajo segrevanje planeta omejiti na dve stopinji Celzija, s čimer bi bile posledice podnebnih sprememb nekako še obvladljive. Imamo torej le še eno stopinjo »manevrskega« prostora, če naj se izognemo bolj katastrofičnim scenarijem. V ta namen bi morali takoj začeti zmanjševati količino izpustov in jih – po idealnem in optimističnem scenariju – do sredine stoletja celo prepoloviti. V ta namen bi se bilo potrebno intenzivno nasloniti na nizkooglično tehnologijo, poudarja filozof dr. Luka Omladič. Ta je danes že dobro razvita in bi lahko nudila potrebno infrastrukturo za prehod v nizkoogljično gospodarstvo do pozne sredine tega stoletja. Toda obstaja razkorak med tem, kar je povsem izvedljivo in tem, kar se dejansko izvaja, dodaja Omladič. Še vedno več kot 80 odstotkov energije na svetovni ravni temelji na fosilnih gorivih, še vedno se išče nove zaloge fosilnih goriv ter nove in inventivne načine njihovega pridobivanja.
Je problem v samem globalnem kapitalizmu?
Kapitalizem je vsekakor proizvedel model rasti, ki temelji na izkoriščanju naravnih virov, se strinja ekonomist dr. Bogomir Kovač. Težava je še toliko večja, ker je v zadnjih štiridesetih letih prevladal tip kapitalizma, ki je izrazito finančne narave in ki je povsem neobčutljiv na kakršne koli naravne, trajnostne in druge vplive. Kovač še poudarja, da je zmagovalec med ljudmi in zemljo pravzaprav že v naprej znan. »Planet bo zmagovalec, mi bomo poraženci.«
Novembrski temperaturni rekordi so bili včeraj doseženi na Babnem Polju, v Kočevju, v Črnomlju in na Brniku. Namerili smo od 21 do 25 st. C. — meteo.si (@meteoSI) November 10, 2015
Dodaten problem je v tem, da je v današnjem svetu moč odločanja izrazito razpršena. »Danes nimamo enega ali dveh imperijev, imamo veliko centrov moči, imamo pa tudi vzporedne centre moči, torej korporativni svet.« Poslovni svet je danes tako močan, da v veliki meri ustvarja politike, diktira tempo in smer razvoja. V takih pogojih je ustvarjanje pogojev za korenite spremembe, ki bi bile potrebne, izredno nehvaležno početje, ki terja ogromne količine optimizma. Še posebej, ker nas zgodovina uči, da je do res globokih sprememb prišlo le po velikih vojnah in hudih družbenih pretresih. »Če danes Evropa ne zna rešiti vprašanja recimo milijona prebežnikov, potem si lahko mislite, da čez mesec dni svet v Parizu ne bo pripravljen sprejeti nič drugega kot nek papir, za katerega tako ali tako vemo, da se ga ne bomo držali,« je še pesimističen Kovač.
V Parizu nič novega?
Pariška podnebna konferenca, ki se bo začela v začetku decembra, naj bi po pričakovanjih tako znanstvenikov kot okoljevarstvenikov vendarle obrnila novo poglavje v odzivanju na podnebne spremembe. Če je kjotski protokol sprejelo premalo držav, da bi imel dejanski učinek in če podnebni vrh v Kopenhagnu leta 2009 ni prinesel nobenega zavezujočega dogovora, je situacija letos drugačna. Znanstveni dokazi, da so podnebne spremembe realnost, so tako močni, da vsaj glede tega zdaj obstaja trden konsenz. Poleg tega so tokrat za pogajalsko mizo vsi ključni akterji, vključno z Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki se je v zadnjih letih povzpela na prvo mesto glede količine letih izpustov CO₂ in ima sama velike okoljske in zdravstvene težave kot tudi velik interes, da se tega problema loti.
#GreenhouseGas amounts in atmosphere hit another new record high in 2014 https://t.co/x8mYh5n7AE #COP21 pic.twitter.com/CCbUX8vRL5
— WMO | OMM (@WMOnews) November 9, 2015
Določeno upanje vzbuja tudi dejstvo, da je zmanjševanje izpustov postalo neke vrste vprašanje prestiža, poudarja dr. Lučka Kajfež Bogataj. Države so začele tekmovati med seboj, katera bo bolj zmanjšala izpuste. Še pred šestimi leti v Kopenhagnu je bilo to povsem nepredstavljivo. Poleg tega so danes nizkoogljične tehnologije neprimerno bolj razvite kot še pred nekaj leti in bi jih lahko takoj in v velikem obsegu uporabili. Pripravljene so na trženje in na ustvarjanje gospodarske rasti. Po mnenju dr. Kajfež Bogataj je namreč znotraj kapitalističnega sistema pač vendarle ključno, da se da z ohranjanjem planeta tudi služiti.
Fosilna goriva so še vedno subvencionirana
Toda racionalni argumenti in tehnično izvedljive rešitve so le polovica enačbe. Razumljivo je, da so veliki igralci v poslu fosilnih goriv – in tu gre za resnično velike in vplivne družbe – povsem nezainteresirani za zmanjševanje obsega svojega posla. Težje razumljive so odločitve držav, ki bi morale upoštevati cel spekter dejavnikov, ki vplivajo na stanje in blagostanje v posameznih državah, in ne zgolj interesov posameznih sektorjev oziroma celo posameznih gospodarskih družb. Pa se vseeno dogaja, da države z javnimi sredstvi subvencionirajo naložbe v fosilna goriva. V najslabšem primeru, kot recimo prav pri nas pri v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, gre celo za subvencije, ki niso niti ekonomsko upravičene, izpostavlja dr. Luka Omladič. Tako se ne dela škoda le podnebju, oškodovano je zdravje okoliških prebivalcev, zaradi vse nižjih cen že tako nizko energijskega in predvsem s CO₂ bogatega lignita, pa ni veliko ostalo niti od obljub o zagotovljenih delovnih mestih.
Davek na CO₂
Nizkoogljična družba zagotovo predstavlja poslovno priložnost, pravi dr. Bogomir Kovač. Zahteva pa tudi veliko redistribucijo. Na eni strani sicer imamo nov razvojni potencial, nove rešitve, potrebujemo pa tudi skupen investicijski ciklus. Tudi Naomi Klein govori o novem Marshallovem planu za ves svet. Toda za kaj takega je potreben svetovni sklad, ki ima zagotovljene samodejne vire financiranja, izpostavlja Kovač. Ne sme se zgoditi kot v primeru Evropske unije, ki nima lastnega fiskalnega vira, ker se financira le iz prispevka držav članic. Kot osnovo svetovnega podnebnega sklada bi morali zato imeti zagotovljen vir v obliki svetovnega davka na CO₂. Šele potem bi lahko bil tak skladb zares učinkovit pri uveljavljanju podnebju prijaznih strategij. Obenem bi davek na CO₂ nekoliko razbremenil tudi tako imenovano fiskalno, davčno konkurenčnost med državami in že s tem pripomogel k redistribuciji svetovnega bogastva.
Rešitve so, reševanje še čaka
Toda davek o CO₂ še ne bo na mizi pariških pogovorov. Morda bo njegov trenutek prišel v prihodnjih petih letih, ki bodo po mnenju sogovornikov ključna za postavljanje konkretnih temeljev naši podnebni prihodnosti, kajti davek na CO₂ je ključna ekonomska rešitev, ki bo v tem kontekstu nujno potrebna.
Dejstvo tako je, da rešitve pravzaprav imamo, tako ekonomske kot tehnološke. Ključni problem je njihovo dejansko uvajanje. Tako na meddržavni kot na korporativni ravni, pa tudi v ravnanju in odločitvah posameznikov, ki s svojim pritiskom kot državljani in potrošniki lahko marsikaj dosežejo. Pot bo nedvomno še dolga, vreme nam pri tem ne bo naklonjeno.
