Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.

Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v  resnici niste tam.  Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!

‘V zadnjih desetletjih kognitivna znanost eksplodirala na tem področju’

Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli

“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.

Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.

Kako pa tavanje misli pravzaprav izmeriti?

Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.

“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”

Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:

‘Tavanje misli je dobro za našo kreativnost’

Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli,  obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji.  Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.

Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige  The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.  

V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.

“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)

 

 

 

 

Mojca Delač