Najprej sem Palestinec, če pa ima kdo kaj proti Slovencem, potem stopim v bran Slovencem, pravi Karim Hanuna, ki že 26 let živi v Ljubljani.
Oče Karima je bil Palestinec, ki je pred vojno zbežal v Sirijo. Nato je leta 1957, kot prvi arabski študent, prišel študirat v Slovenijo. Tu je spoznal Karimovo mamo, ki je bila iz Koroške. Ko sta končala študij sta odšla za 25 let živet v Damask. S 17 leti in pol je Karim prišel v Slovenijio in se izučil za kuharja. Zdaj ima majhno trgovino na tržnici in kuha na domu. Zanimivo je, da imajo Slovenci radi arabsko hrano in jo tudi dobro poznajo. Značilno za arabsko hrano je, da ni pekoča, ampak le dobro začinjena.
Ko so sosedje v Siriji kuhali arabsko hrano, ki je mama ni znala pripraviti, so tudi nam prinesli lonec te hrane. In obratno. Ko je mama skuhala kaj slovenskega, je skuhala tudi en lonec za sosede in smo jim ga odnesli.
V Siriji je navada, da kadar nekoga obiščejo in ga obdarijo se ta zelo trudi obisk vrniti. Tega v Sloveniji ni. Karim pravi, da se mu zdi lepo, da če ga je nekdo obiskal, obdaril in misli nanj, da ta obisk tudi vrne. Njegova mama je bila katoličanka, oče musliman in zelo lepa navada je bila, da so vsi katoličani, tudi pravoslavci, prišli muslimanov voščit praznike. Ko pa so imeli katoliki in pravoslavci praznike so jih muslimani obiskali in obdarovali.
Za begunce mi je zelo hudo, saj sem v Siriji z njimi živel. Včasih mi je hudo, ker jih imajo ljudje za ničvredne, za klošarje. Ampak ni tako – ti ljudje so izobraženi, imajo denar ampak so pač morali zbežati. In iščejo samo lepši jutri.
