Slovenskemu šolstvu mnogokrat očitamo, da veliko bolj kot kreativnost in razmišljanje s svojo glavo spodbuja učenje na pamet. Da to ne drži popolnoma, kažejo mnogi projekti, ki se jih lotevajo učenci in dijaki. Eden takih je zagotovo film Memoarji vojaka Martina Kavčiča, ki prikazuje življenje vojaka v 1. svetovni vojni, ustvarili pa so ga dijaki Gimnazije Bežigrad. Več o filmu, ki je bil letos nagrajen tudi z zlato klapo 9. festivala osnovnošolskih in srednješolskih filmov Zoom, pa v Kulturomatu, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.
Martin Kavčič je bil vojak, ki je med 1. svetovno vojno služil v avstro-ogrski vojski. Njegov dnevnik, ki ga je pisal med boji, so skoraj stoletje pozneje našli dijaki Gimnazije Bežigrad in ga uporabili kot podlago za film Memoarji vojaka Martina Kavčiča. Svit Komel, Luka Gantar, Klemen Babuder in Peter Bohanec so film skupaj s sošolci posneli v okviru izbirnih vsebin v gimnaziji, zanj pa prejeli tudi zlato klapo 9. festivala osnovnošolskih in srednješolskih filmov Zoom.
V filmu spremljamo Martinov vpoklic v vojsko, priprave na boje, odnose med vojaki, življenje na fronti. Svit je takole opisal vojaški vsakdan:
Mešanica vsega, ogromno je bilo nekega čakanja vmes, v jarkih, na fronti. Vojskovanje se je prepletalo z vsakdanjim življenjem, ki je bilo premeščeno v skladu z vojnimi razmerami. Zraven vsega pa je tudi občutiti zavedanje ekstremnih razmer, vojne.
Opaziti je mogoče tudi zametke nacionalizma, ki je do izraza še bolj prišel v času pred in med 2. svetovno vojno. Zelo tesne so bile tudi vezi, ki so jih vojaki v kratkem času spletli med seboj. Stalno pa je bil prisoten strah pred smrtjo, pravi Peter:.
Nikoli nisi vedel, ali boš preživel. Zelo so se izpostavile te osnovne človeške potrebe. Človek v vojni postane žival, ne ukvarja se s tem, kako bo kaj naredil, samo da bo naredil.
Pri ustvarjanju filma Memoarji vojaka Martina Kavčiča je sodeloval praktično cel 3. G Gimnazije Bežigrad. Ker za snemanje filma niso imeli finančnih sredstev, so si opremo in kostume sposodili, pri čemer so imeli kar precej težav. Tudi snemanje je bilo kar precej naporno, saj so nekatere prizore posneli v gozdu pozimi v snegu.
Sledila je še montaža posnetega – dodajanje besedila pripovedovalca, posebnih učinkov in arhivskih posnetkov, za kar sta poskrbela Klemen in Luka. Ker so se tako obsežnega projekta lotili prvič, so morali na koncu popraviti tudi marsikatero napako s snemanja.
Svit, Peter, Klemen in Luka pa tudi drugi sošolci, ki so sodelovali pri projektu, so se s tem projektom naučili, kako se snema filme, hkrati pa dobili globlji vpogled v življenje vojakov v 1. svetovni vojni.
