Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Andre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Jose zaradi jezikovnih ovir ob prihodu ni našel zaposlitve, zato je ustanovil svoje podjetje. Slovenščina mu še vedno, tudi po 13-ih letih bivanja pri nas, povzroča kar nekaj preglavic.
“Veliko ljudi mi reče, da bi moral zdaj že dobro govoriti, ker sem že toliko časa tukaj. Morda se zdi, kot da sem slab tujec – ampak bil sem na Triglavu, torej sem pravi Slovenec! Če mi kdo oporeka zaradi jezika, mu rečem: hej, pojdiva najprej na Triglav!”
Ustanovil je co-working prostor v Murski Soboti, je organizator Fear&Fail konferenc, njegovo podjetje pripravlja potovanja za podjetnike, ki želijo v tujini navezati nove poslovne povezave. Tudi za Slovence si želi, da bi bili večji avanturisti.
“Zakaj gredo vedno vsi na morje na Hrvaško? Zakaj ne na sever, zakaj ne v Avstrijo k jezerom ali pa v Köbenhavn,” se sprašuje in doda še eno tipično slovensko lastnost.
“Slovenci vedno čakate na navodila. Vsi me vedno prosijo za strukturo projekta. Če ne določiš točno, kaj mora biti narejeno, nastane vrzel, ni iniciative, da bi zapolnila luknje. Sem iz Južne Amerike, po naravi sem strasten, improviziram, imam mnogo idej – torej sem čisto nasprotje strukture.”
Slovenija omogoča dobro podjetniško okolje, sploh če ga primerjamo z njegovo domovino Perujem.
“Morate iti v Peru, da bi videli, kako je tam težko! Če tukaj izgubim službo in bankrotiram, imajo moji otroci še vedno hrano in še lahko gredo v šolo. V Limi to ne bi bilo mogoče.”
Ob koncu pogovora Jose doda, da v Sloveniji ni nikoli občutil diskriminacije do tujcev. In čeprav je moral zaradi življenja na drugi strani sveta izpustiti veliko družinskih porok in podobnih dogodkov, ni žalosten. Nasprotno: izjemno ponosen je, da lahko svoje prijatelje gosti v Sloveniji.
