Vodne ujme postajajo vedno bolj pogoste in žal tudi zahtevajo vedno več žrtev in premoženjske škode. Letošnja ujma, ki je prizadela predvsem Bosno in Srbijo, je sprožila mednarodno pomoč, katere del so bili tudi slovenski gasilci. Kakšne izkušnje so pridobili pri posredovanju na tako velikem območju ter kakšen pomen ima gasilska služba danes sta voditelju Juretu Čoklu na nočnem obisku povedala poveljnik Gasilske zveze Ljubljana Cveto Šumec in namestnik vodje 4. izmene Gasilske brigade Ljubljana, Klemen Zupančič.

Na pomoč bi nam priskočili vsi sosedje. Pripravljeni na pomoč pa smo tudi mi.

Nesreča, kakršna je letos prizadela Balkan, žal ni več nobena redkost. Tega se gasilca še kako zavedata, zato je beseda tekla tudi o pripravljenosti na morebitno tako obširno posredovanje pri nas. Slovenija je nanj pripravljena, poudarjata, vendar pa nikoli ne moremo točno napovedati, ali bo v določenem trenutku in v določenih razmerah lahko sama zadostila vsem potrebam, ki bi se pokazale. V primeru, da naš sistem zaščite in reševanja ne bi zmogel sam stabilizirati razmer, bi nam najverjetneje v sklopu mednarodne pomoči najprej na pomoč prihiteli Nemci ali Avstrijci. Morda tudi Italijani in Hrvati, seveda pa je največ odvisno od tega, kdo ima za kaj takega možnosti in seveda razpoložljive kapacitete. Slovenija je v zadnjih desetih letih že nekajkrat dokazala, da je na področju zaščite in reševanja v samem vrhu EU in da je sposobna v primeru izrednih razmer na prizadeta področja v najkrajšem času poslati visoko usposobljeno ekipo, pripravljeno na skoraj kakršne koli razmere.

Z minimalnimi sredstvi narediti maksimalno

Odločitev, da so naše enote, ki jih napotijo na prizadeta območja samozadostne in da ne potrebujejo ničesar iz lokalnega področja, se je izkazala za dobro, povesta. Slovenska ekipa, sestavljena iz poklicnih in prostovoljnih gasilcev, izurjenih za delo na vodi in v primeru elementarnih nesreč, je s seboj prinesla prav vse, kar so na terenu potrebovali, kar jim je zagotavljalo najvišjo stopnjo avtonomije, predvsem pa niso z ničemer obremenili že tako prizadetega območja. Stroške naše ekipe sta ocenila kot minimalne za tako učinkovit poseg, torej lahko slovensko pomoč ocenimo kot uspešno. Kolikor o uspešnosti ob tako veliki nesreči sploh govorimo, dodata.

Prostovoljni gasilci so tudi del sestava Civilne zaščite

Na vprašanje, kako to, da ob vsaki večji nesreči slišimo o velikem številu pripadnikov CZ na terenu, vidi pa jih nihče, sta se strinjala, da gre predvsem za organizacijo strukture CZ, katere del so tudi gasilci. Da torej to drži, čeprav je dejstvo, da večino posredovalcev na terenu predstavljajo prav prostovoljni gasilci. Ti tudi sicer v nekaterih občinah prevzemajo vedno več nalog, ki so bile nekoč področje civilne zaščite. Splošno gledano pa imamo v Sloveniji sistem zaščite in reševanja, ki je edinstven in ga je vredno ohranjati. Kar se tiče lokalne skupnosti, sta poudarila, da je v Mestni občini Ljubljana sodelovanje med vsemi intervenciojskimi službami zgledno.

Spomini počasi izginjajo, ostanejo pa podrobnosti, ki jih ne pozabiš nikoli

Tovrstna posredovanja in nasploh gasilsko delo je stresno, dodata. Prizori tragedij niso redki, vendar je veliko tudi dobrih stvari, ki jih je potrebno znati videti, pove poveljnik GZL Cveto Šumec. Drži tudi, kakor vedo povedati starejši gasilci, da se na tragedije nikoli ne moreš ‘navaditi’. Lahko pa se navadiš živeti z njimi. Spomini na težke trenutke se počasi pomaknejo v pozabo, vendar pa ostajajo podrobnosti, ki so povezane z njimi. Teh ne pozabiš nikoli, pravita. Oba sta doživela veliko hudega ob zelo različnih intervencijah, a kaj drugega ne bi počela. Gasilstvo je ‘način življenja’, za katerega niso bili rojeni prav vsi – in vendarle prinaša veliko več dobrih kot pa slabih stvari, povesta. Prav bi bilo, če bi se po njih včasih znala zgledovati tudi naša država.

Oči povedo vse

Kaj vse sta doživela na zadnji večji intervenciji na Balkanu, vesta le sama. Prav vseh spominov seveda ne želita deliti, saj gre ob tako napornih in psihično obremenilnih dogodkih tudi za zelo osebno doživljanje. Razumljivo. Oba zelo veseli, da so se pri nas gasilci tako množično odzvali in da jih je veliko, ki bi radi odšli na pomoč, ostalo doma, saj samo področje posredovanja tako velikega števila ljudi ne bi preneslo. Ko so se slovenski gasilci vračali domov, prav veliko besed z lokalnimi prebivalci niti niso imeli časa in možnosti spregovoriti. A nič zato, doda poveljnik Šumec. Dovolj jih je bilo pogledati v oči. Oči povedo vse.

Jure K. Čokl