Violinist in skladatelj IVAN KARLO SANCIN – rodil se je na današnji dan leta 1893 v Škêdnju pri Trstu – je študiral violino na konservatorijih v Trstu in Zagrebu, kompozicijo pa v Gradcu. Do leta 1945 je poučeval v Celju in Ljubljani, nato pa v Trstu. Bil je violinist v ljubljanskem opernem orkestru in v tržaškem Verdijevem gledališču ter soustanovitelj in član godalnega kvarteta Zika, zasedbe, ki je pred drugo svetovno vojno koncertirala v Sloveniji in tujini. Pisal je skladbe za violino in klavir, scensko glasbo in samospeve. Ivan Karlo Sancin je bil tudi strokovnjak za izdelavo violin; izdelal jih je 52.
—–
Zdravnik JOŽE JAKŠA je študiral v Gradcu in Zagrebu in leta 1924 diplomiral na Dunaju. Delal je v ambulanti Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, leta 1945 pa je postal eden prvih fakultetnih učiteljev dermatovenerologije na medicinski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na klinikah v Švici in na Češkoslovaškem ter bil nato predstojnik Dermatološke klinike v Ljubljani. Kot vodilni slovenski specialist za kožne in spolne bolezni je veliko prispeval k razvoju stroke, vzgojil vrsto specialistov, si prizadeval za zgraditev nove klinike in sodeloval pri organizaciji zatiranja spolnih bolezni. Napisal je več učbenikov in priročnikov ter številne poljudnoznanstvene članke. Jože Jakša se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Žužemberku.
—–
Jezikoslovec in literarni zgodovinar STANKO BUNC je leta 1931 na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike, izpopolnjeval pa se je na Češkem in Poljskem. Med drugo svetovno vojno je bil zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto zaprt, po njej je delal kot prevajalec uradnega lista v Beogradu, pozneje pa kot profesor na kranjski gimnaziji in v tamkajšnji knjižnici. Njegovo strokovno delo je bilo v glavnem poljudnoznanstveno, leta 1952 pa je izdal slovar tujk, ki je izšel v več natisih. Za delo na bibliotekarskem področju je leta 1967 prejel Čopovo diplomo. Stanko Bunc se je rodil na današnji dan leta 1907 v Kóbdilju pri Sežani.
—–
Politik STANE KAVČIČ se je že pred drugo svetovno vojno pridružil sindikalnemu gibanju, med vojno in po njej pa je opravljal številne najpomembnejše politične funkcije v Sloveniji in Jugoslaviji. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941. Po gospodarski reformi leta 1965 je bil zagovornik liberalne gospodarske usmeritve; ta naj bi temeljila na policentrizmu, povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami.
Zaradi liberalne gospodarske usmeritve, ki je veljala za premalo delavskorazredno in jugoslovansko, je Stane Kavčič prihajal v spore z delom slovenskega in najvišjega jugoslovanskega vodstva, še zlasti leta 1969 ob tako imenovani “cestni aferi”. Leta 1972 je bil prisiljen odstopiti s položaja predsednika izvršnega sveta slovenske skupščine in člana predsedstva jugoslovanske zveze komunistov in se upokojiti, pa tudi politično in javno ni smel več nastopati. Stane Kavčič se je rodil na današnji dan leta 1919 v Ljubljani.
