Osupljiva spoznanja o osebnostnih lastnostih in čustvih živali

Ko je leta 1996 v živalskem vrtu v Chicagu triletni deček padel v ogrado z gorilami in v njej nezavesten obležal, so se obiskovalci ustrašili za njegovo življenje. Vendar brez potrebe. Ena od samic je dečka zaščitila pred samci, ga odnesla proti vratom ograde in ga nežno predala oskrbnikom živalskega vrta (Posnetek ob koncu članka.). Resnična zgodba, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Najbolj razumemo tiste živali, s katerimi smo si blizu in jih lahko opazujemo. (dr. Miha Krofel)

Splošno mnenje je, da smo ljudje nekaj več od živali. Morda je to posledica vzgoje. Namesto tega bi morali na živali gledati kot na del vseh nas in se od njih učiti. (Tomaž Mihelič)

Po nekaterih ocenah je že odkritih in poimenovanih  več kot 1,7 milijona rastlinskih in živalskih vrst, ki poseljujejo naš planet. Ljudje se uvrščamo v razred sesalcev - že samo v našem razredu je več kot 5.000 poznanih vrst. Številne živalske vrste so razvile kompleksne vedenjske vzorce in načine komunikacije, njihovo čustveno vedenje ni bistveno drugačno od človeškega.

Številne živalske vrste čutijo in izražajo čustva kot so veselje, jeza, hvaležnost, žalost. Sloni na primer dogodke doživljajo izrazito čustveno intenzivno. Izražajo številna čustva - med njimi tudi žalost - poznajo pojem smrti in žalujejo.

Slišimo o pričevanjih, kako so ljudi pred napadi morskih psov rešili delfini, pred utopitvijo kiti, pogoste so zgodbe o psih, ki so pomagali svojim gospodarjem. Znan je posnetek Slovenca Aleksandra Medveša, ki kaže, kako je medved v živalskem vrtu v Budimpešti rešil utapljajočo vrano. Na spletnem portalu YouTube si ga je ogledalo že več kot 19 milijonov ljudi.

Študije kažejo, da so živali sposobne sočutja, simpatije in empatije. Povedni so izsledki raziskave na opicah. Kadar so potegnile za vrv, so jih nagradili s hrano. Poteg ene od vrvi je pomenil več hrane – več nagrade, vendar pa so s tem hkrati povzročile elektrošok drugi opici. Ko so opice videle, kaj so povzročile s potegom vrvi, je dve tretjini opic raje povleklo tisto vrv, ki ni povzročila šoka, tudi če so zato dobile polovico manj nagrade. Kar ena tretjina opic pa več dni – tudi do 12 dni – ni več povlekla za nobeno vrv. Raziskovalci so preverjali zmožnost empatije.

Številne živalske vrste, med njimi ptiči in sesalci, so socialna bitja, živijo v skupnostih. Za življenje v skupnosti je prav gotovo pomembno tako izražanje čustev kot tudi njihovo razumevanje in pa učinkovita komunikacija. Le tako člani skupine (jate, tropa, družine) lahko razumejo ključna sporočila, pomembna za sobivanje in preživetje, ter izražajo lastne potrebe.

Delfini skrbijo drug za drugega in pomagajo ranjenim vrstnikom v skupini. (mag. Tilen Genov)

Vedenja živali in njihovih osebnostnih lastnosti, tudi inteligentnosti, ne bi smeli gledati »z našimi - človeškimi« očmi. (dr. Maksimiljana Marinšek)

Zakaj nova spoznanja, ki izpostavljajo inteligentnost in čustva živali, pri nekaterih ljudeh povzročijo nelagodje in občutek ogroženosti?

Vedno več je znanega tudi o razvoju osebnosti živali – in tudi o tem, da nas na nekaterih področjih inteligentnosti nekatere vrste prekašajo. Evolucijski biologi pravijo, da imajo posamezne živali bolj razvite možgane od človeka. Da pa je naša težava v tem, da jih ne razumemo. Samo dejstvo, da jih ne razumemo in one ne nas, seveda ne govori za višjo ali nižjo inteligentnost.

O čustvenem življenju živali in njihovih osebnostnih lastnostih govorimo z jezikom ljudi, uporabljamo naše – človeške izraze. Naš pogled na živali je izrazito »človeški« Drugače morda ne znamo. Ali je prav to morda ključno za naše nerazumevanje drugih živalskih vrst? Morda tudi za naš občutek večvrednosti, za našo aroganco?

O novejših spoznanj o inteligentnosti nekaterih živalskih vrst in njihovem čustvenem življenju razmišljajo psihologinja dr. Maksimiljana Marinšek, terapevtka z živalmi, ornitolog Tomaž Mihelič z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in biologa mag. Tilen Genov, raziskovalec na Univerzi na Primorskem in predsednik društva Morigenos ter dr. Miha Krofel, z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Iztok Konc