Gledali smo Kubrickovo Odisejo 2001, Cameronovega Terminatorja in Matrico bratov Wachowski. V kinodvorani smo v strahu trepetali pred presežno umetno inteligenco, ki jo je porodila mračna domišljija filmskih scenaristov, potem pa smo se vrnili nazaj v svoja obvladljiva analogna življenja. Toda v zadnjih letih vse več svetovno uglednih znanstvenikov in inženirjev ugotavlja, da je čas, ko bo umetna inteligenca opazno presegla človeško, pravzaprav zelo blizu.
V letu 2045, zatrjujejo nekateri, bi že lahko obstajal računalnik, ki bo zmogljivejši od možganov vseh ljudi na planetu. Se bo taka umetna inteligenca zavedala lastnega obstoja? Se bo hotela razmnoževati, se pravi, sama projektirati še bolj napredne naprave? In kaj neki si bo mislila o vseh homo sapiensih in njihovih malih življenjih? Nam bo želela pomagati ali nas iztrebiti? Se bomo nemara mi hoteli z njo neposredno, fizično povezati v nekakšni novi, hibridni obliki biološko-tehnološke eksistence?
Že danes računalnik preseneča programerje
Znake, da je umetna inteligenca resnično vse bolj inteligentna, pri svojem delu tako rekoč vsak dan videva akademik dr. Ivan Bratko, predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko:
V nasprotju z ustaljeno predstavo, da računalnik ne more iznajti ničesar, česar ni predvidel že programer, računalnik dejansko lahko preseneti s svojo rešitvijo. Tudi programerja samega, ki dobro pozna program. Kajti računski proces, ki vodi do rezultata, je lahko tako kompleksen, da programer pravzaprav ne more predvideti, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Dogaja se, na primer, da računalnik na nov način dokaže matematični izrek, ki so ga pred tem sicer ljudje dokazali na kompliciran način, no, računalnik pa poišče hitrejšo, enostavnejšo pot, pri čemer poišče čisto nov pojem, ki je potem tudi za ljudi koristen.
Zakaj nas lahko razvoj novih, pametnih tehnologij navdaja z optimizmom
V luči takega razvoja dogodkov sloviti Stephen Hawking svari, da bi stvaritev umetne inteligence, ki bi nas po svoji zmožnosti in pronicljivosti bistveno presegala, lahko predstavljala poslednji izum človeštva, kakor ga poznamo. No, po drugi plati pa velja na razvoj umetne inteligence pogledati tudi skozi prizmo zgodovine. S tega stališča se po mnenju dr. Olge Markič, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti poučuje logiko in filozofijo kognitivnih znanosti, pokaže, da tehnologija naša življenja radikalno spreminja že zelo dolgo časa, pri čemer smo se z vsemi spremembami sčasoma navadili živeti:
Dejansko človek to počne že vseskozi. Že s tem, ko je izumil prva orodja, pa ko je ugotovil, kako mu lahko proteze pomagajo, če si poškoduje katerega izmed udov, do možnosti, ki jih imamo zdaj, ko lahko posegamo celo v možgane – vseskozi se spreminjamo skupaj s tehnologijo.
Še več; številne možnosti, ki jih ponuja razvoj pametnih tehnologij, so naravnost fantastične. Zato se nevrolog in predavatelj na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Zvezdan Pirtošek, veseli prihajajočih desetletij:
Ker sem zdravnik, ker iz dneva v dan vidim človeško trpljenje, sem fasciniran nad razvojem tehnologije in računalništva, ki sta tudi v moji stroki v veliki meri pomagala pacientom ublažiti bolečino, jim zagotoviti, da se dostojno poslovijo od tega sveta, ali jim nadomestiti okončino, brez katere bi bili nepokretni. Zato moram biti v odnosu do tehnološkega razvoja optimist. Ne smemo pa ob tem pozabiti, da so milijoni in milijoni ljudi nekje v Afriki, ki nimajo dostopa niti do čiste vode in antibiotikov, kaj šele do novih tehnologij.
Zakaj nas lahko razvoj novih, pametnih tehnologij navdaja s pesimizmom
In prav tu se ob razvoju novih, super-inteligentnih računalniških orodij odpira vprašanje, na katerega po navadi niti ne pomislimo, kadar teče beseda o pametni tehnologiji: kdo bo sploh imel dostop do nje. Kot poudarja dr. Markičeva:
Poznamo številne apokaliptične vizije, ki gledajo v prihodnost in si predstavljajo nekakšnega robota, ki bo zavladal svetu, toda dejanska nevarnost slej ko prej preži na nas tu in zdaj. Kar umetna inteligenca omogoča danes, omogoča predvsem tistim, ki imajo informacije in moč, da še lažje manipulirajo z ljudmi. Mogoče smo v zadnjih letih nekoliko zaspali in se nam je dozdevalo, da s tem, ko imamo vsi dostop do interneta, imamo tudi na voljo vse informacije – in res jih imamo na razpolago več, kot kadarkoli prej –, toda obenem se ne zavedamo, da ima pa tisti, ki ima pregled nad vsemi informacijami, nad njihovim pretokom, še toliko večjo moč.
Na možnost zlorab opozarja tudi dr. Bratko. Problematične se mu zdijo že obstoječe, še ne posebej pametne tehnologije, kot je, na primer, zbiranje podatkov o naših nakupovalnih navadah, estetskih preferencah in političnih stališčih s pomočjo sledov, ki jih puščamo na družabnih omrežjih. Ko torej dr. Bratko gleda v prihodnost, ko bomo imeli opravka s še pametnejšimi računalniškimi orodji, opozarja, da bo treba to področje zakonsko regulirati. Pri tem pa se boji, da smo nemara že prepozni:
Nisem prepričan, ali ima cel svet dovolj volje, da bo sprejel in realiziral nadzor nad temi tehnologijami. Bojim se, da bodo tisti, ki imajo na tem področju prednost, preprečili vse možne posege v nadzor teh tehnologij. Veste, pri uporabi sleherne tehnologije je tako, da se moramo držati nekih pravil. No, pri računalništvu – in to ne le v tisti njegovi veji, ki se ubada z razvojem umetne inteligence – pa kot da teh pravil več ni. Lahko da so tu že tako veliki dobički možni, da navsezadnje zasenčijo zdrav razum.
Ljudje se bojimo super-inteligentnih, visoko-tehnoloških pošasti, ki jih poznamo iz znanstveno-fantastičnih filmov, a morda bi bilo bolje, ko bi se bali tistih ljudi, ki upravljajo z našimi tehnološkimi orodji tu in zdaj.
