Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa jim uspe pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se je v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.
Že ob prihodu na reševalno postajo v Ljubljani sem dobil občutek, da tukaj čas teče drugače. Hitreje. Še preden sem uspel pozdraviti motorista, ki me je čakal, se je oglasil zvonec in iz centrale se je zaslišal poziv. V manj kot minuti je bil reševalec na motorju, oblečen in pripravljen na odhod. Zapornica se je dvignila in izginil je med kolono vozil. ‘Pridem kmalu, kar počakaj,‘ je bilo vse, kar mi je v naglici uspel povedati. Vodja izmene Danijel Andolšek, nekdanji reševalec motorist Peter Napotnik in direktor reševalne postaje Ljubljana Andrej Fink so se nagajivo nasmehnili, ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo. Potem mi je Andrej pojasnil, kako je v Ljubljano pripeljal prvi reševalni motor. Prvi rezultati so bili spodbudni, vendar so kaj kmalu prišli do spoznanja, da morajo poiskati še nekaj odgovorov na vprašanja, ki so se zdaj zastavila. Nekaj časa se potem ni zgodilo nič. Vendarle se je leta 2003 premaknilo. Kljub vsemu, pove direktor Andrej Fink, je bilo ves čas prisotno vprašanje varnosti motorista na eni strani in dobrobit bolnikov na drugi. Ali torej hitrejša pomoč odtehta tveganje reševalcev motoristov? Tudi on prihaja iz vrst reševalcev, ki so delovali na terenu. Tam je tudi sam doživel hudo prometno nesrečo, zato ga še zdaj, ko vidi svoje motoriste, spreletijo neprijetni občutki.
Nikakor ni vseeno, kdo postane reševalec motorist, pove Andrej Fink. Tisti, ki opravljajo to delo, morajo biti tako izkušeni motoristi kot tudi izvrstni reševalci. Ko nekdo pokaže vse našteto in ga prepoznajo kot potencialnega kandidata, sledi celo leto usposabljanj pod nadzorom mentorja, treningi varne vožnje in spoznavanje tega dela. Ko je poizkusno obdobje končano, začne reševalec motorist opravljati svoje delo.
Med tem se je vrnil tudi Denis Osenjak, motorist reševalec, ki sem ga ob prihodu videl odpeljati na intervencijo. Hitro pove predvsem zbranim kolegom, kaj se je dogajalo. Izkaže se, da je za deset minut dolgo pot potreboval polovico manj časa kot reševalno vozilo, ki je vozilo za njim. Videlo se je, da je bila intervencija uspešna. Kakršne koli utrujenosti sploh ni bilo zaznati, čeprav ni dvoma, da sta vsaka tovrstna vožnja in nato intervencija izjemno zahtevni in naporni.
Na vprašanje, kako hitre je bil, odgovori nekoliko zadržano. A odločno in brez premišljevanja. Hitrosti so visoke, vendar je njihova vožnja varna in v mejah njihove lastne varnosti. ‘Zvečer se moram vsak dan vrniti k družini,‘ pove Danijel Andolšek. Direktor Andrej Fink takoj postreže s statistiko, ki je zgovorna. Delo reševalcev na motorju možnost preživetja bolnikov močno poveča.
Kaj pomeni vožnja na intervencijo, reševalci občutijo vsak dan. Kaj vse srečajo na cesti in kolikokrat tvegajo lastna življenja, ne štejejo. Denis se strinja – ni lahko. In vendar ga ni strah. Premišljuje o tem, kar mora storiti, in pazi, da ne tvega preveč. Čeprav se tveganja zaveda, o strahu ne premišljuje. Pride pa včasih za njim. Kljub vsemu znanju, izkušnjam, treningom in previdnosti je nesreča vedno blizu. Temu se žal ubežati ne da. Reševalec motorist Peter Napotnik je ob opravljanju svojega dela doživel strahovito nesrečo. Za kako hudo nesrečo je šlo, povedo poškodbe, ki jih je utrpel. Potreboval je pet let, da je lahko normalno zaživel. A motorist ne bo mogel biti nikoli več, poškodbe so bile prehude.
Ob pripovedovanju o njihovih nesrečah so mi povedali, da je pred nekaj dnevi hudo nesrečo doživel tudi vodja motoristov Domen Vodopivec, ki se je poškodoval na intervenciji pri zdrsu motorja. Prosili so, naj mu v oddaji sporočimo, da mu cel kolektiv želi čimprejšnje okrevanje in vrnitev na delovno mesto. Srečno torej, Domen, čim prej se vrni nazaj. Tesna povezanost reševalcev je torej očitna. Kar ne preseneča. Tudi Peter zaradi svoje nesreče ni izgubil volje do pomoči drugim. Prej obratno. In takrat je spoznal, kako veliko srečo ima, da ima okoli sebe ljudi, ki so se v nesreči izkazali kot pravi prijatelji. Izkazali pa so se tudi njegovi nadrejeni, za kar jim je zelo hvaležen.
Takšno je življenje motoristov reševalcev. Na eni strani pomagajo drugim in pri tem tvegajo življenja, na drugi pa spodbujajo drug drugega in si pomagajo, ko pride do težkih življenjskih situacij. Za skromno plačilo in občasen ‘hvala’ dajejo vse, kar imajo. In pri tem niti ne pomislijo, da bi kdaj počeli kaj drugega. Še dobro, saj smo zaradi njihovega poguma in predanosti veliko bolj varni, kot bi bili sicer.
