Cene krojijo naše življenje. Najugodnejše cene v diskontnih trgovinah, cene surovin na svetovnih borzah, ugodne cene tisoč in ene stvari, ki je morda niti ne potrebujemo. Poraba poganja svetovno gospodarstvo. V ugodnih cenah pa se skrivajo visoki stroški. Plačujemo jih z izgubljanjem »predragih« delovnih mest pri nas, s suženjskimi delovnimi pogoji po svetu, s vse hitrejšim propadanjem okolja. Trajnostno potrošništvo skuša ponuditi alternativo. Stavi na potrošnika, ki razmišlja o posledicah svojih dejanj, svojih nakupov. Ključni del trajnostne porabe je zato pravzaprav etični apel, ki nagovarja vsakega posameznika, naj razmisli širše o posledicah, ki jih povzročajo naše nakupovalne navade, izpostavlja predsednica Društva za sonaravni razvoj Fokus Živa Gobbo.
Koga lahko nagovori trajnostna poraba?
Vsekakor je trajnostna poraba je nekoliko nenavadna besedna zveza. Poraba je temelj sodobnega gospodarstva, obenem pa je obseg svetovne proizvodnje tako velik, da z uničevanjem naravnega okolja na najrazličnejše načine spodjeda temelje sodobne globalne civilizacije. Trajnostno potrošništvo skuša to nevarno zagato sodobne družbe vsaj nekoliko omiliti.
Trajnostno potrošništvo nagovarja vsakega posameznika, da naj razmisli o posledicah, ki jih imajo njegovi ali njeni nakupi za cel svet. Toda prepričevanje zagotovo ne bo lahko. Kar 55 odstotkov Slovencev po zadnjih raziskavah javnega mnenja ne bi nikoli kupilo družbeno odgovornega izdelka, izpostavlja Romana Logar s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Dejstvo je, da smo ljudje lažje bolj trajnostno naravnani, če imamo vendarle zagotovljene osnovne življenjske dobrine. To kažejo različne raziskave vzorcev obnašanja pri različnih skupinah prebivalstva. Premik k trajnostnim praksam je tako predvsem omejen na srednji in višji razred, medtem kot se morajo revnejši sloji večji del svojega časa posvečati zagotavljanju osnovnih sredstev za preživetje. Raziskave med otroci, ki jih navaja Romana Zidar, denimo tudi zelo jasno kažejo, da revni otroci pripisujejo mnogo večji pomen materialnim dobrinam kot premožni.
Diktat BDP-ja
Trajnostno potrošništvo je razumljivo povezano s prizadevanji zadnjih let, da bi človekovo delovanje spravili v okvir, ki ne bi povsem iztirili naravnega ravnovesja. Kulturni antropolog dr. Peter Simonič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani težavo vidi že v zasnovi trajnostnega razvoja. »Težko je rasti, ne da bi bil agresiven do naravnih virov.« Poudarja, da bodo ljudje vedno rabili stvari in da je trajnostno potrošništvo zato bolj etični projekt, ki temelji na predpostavki, da se mora človeštvo družba odločiti za dolgoročno vzdržnejši model družbene ureditve.
Zahteva po neprestani gospodarski rasti, ki jo meri BDP oziroma bruto domači proizvod, namreč predstavlja resno oviro vsakemu resnično bolj trajnostno zastavljenemu modelu proizvodnje. Zagovorniki trajnostne porabe namreč brez izjem poudarjajo predvsem pomen manjše porabe. Manjša poraba pa v trenutno prevladujočem ekonomskem modelu vodi v krizo, ta pa za trajnostne pristope nikoli ni dobra.
Visoki stroški nizkih cen
Pomemben element trajnostne porabe je denimo primerna cena izdelkov. Večina izredno poceni izdelkov, ki polnijo police diskontnih trgovin in ki se jim marsikdo ni pripravljen odreči, skriva v sebi visoke stroški, ki jih je nekdo nekje moral plačati. Ti stroški so izgubljena delovna mesta v »predragih« državah, vse slabše plače, suženjski delovni pogoji v državah, ki ne ščitijo delavcev in kamor se poceni delo seli, intenzivno in vse hitrejše uničevanje okolja v obsegu, ki je bil še nedavno nepredstavljiv. Potrošniki bi se morali vsekakor bolj zavedati postranske škode, ki jo s svojim pretiranim nakupovanjem povzročajo na globalni ravni.
