Drugega decembra leta 1941 je flota pod poveljstvom japonskega admirala Isorokuja Jamamota sprejela šifrirano sporočilo “Splezajte na goro Niitaka”, ki je bilo nepreklicen ukaz za napad Pearl Harbor. In čeprav je Američanom uspelo že vsaj nekaj dni pred tem dešifrirati tajne japonske šifre, je bil sedmega decembra napad na to ameriško tihomorsko oporišče za analitike in politike v Washingtonu “popolno presenečenje”. Ob zori 16. julija leta 1945 so v puščavi v New Mexicu na jeklen stolp pri letalskem oporišču v Alamagordu postavili prvo atomsko napravo in jo sprožili. Dr. Robert Oppenheimer, vodja tega ameriškega tajnega pojekta, je ob pogledu na ognjeno kroglo, ki je osvetlila puščavo in na prvi srhljivi oblak v obliki gobe nad njo, citiral misel iz starega hindujskega epa: “Postal sem smrt, uničevalec svetov.” Polkovnik Paul Tibbets ml., pilot letala Enola Gay, s katerega so 6. avgusta leta 1945 odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, je prizor apokalipse po eksploziji takole opisal: “Tisto spodaj me je bolj spominjalo na kotel vrelega katrana, kot na karkoli drugega. Bilo je črno in vrelo je pod nami, na vrhu pa je plavala meglica sopare. Ko smo prileteli, smo videli mesto, ko smo se vrnili, ni bilo kaj videti.” 15. avgusta, dan po brezpogojni kapitulaciji Japonske, je japonski cesar Hirohito v radijskem nagovoru ljudstvu med drugim dejal: “Sovražnik, ki je nedavno uporabil nečloveško bombo, nenehno zadaja nedolžnim ljudem hude rane in jih mori. Uničenje postaja neznansko veliko. Če bi nadaljevali vojno v teh okoliščinah, bi to pripeljalo ne samo do uničenja naroda, ampak tudi do konca človeške civilizacije.” Štirje datumi, štirje citati, vmes pa tragično poglavje iz zgodovine človeštva, ki ga bomo, ob 70-letnici konca vojne na Pacifiku, orisali in osvetlili v oddaji Sledi časa.
Iskanje
