Avtonomija, samoorganizacija, vzajemna pomoč in neposredna demokracija so načela anarhističnih gibanj, ki se zavzemajo za družbo brez kapitalizma, seksizma, rasizma, homofobije, nacionalizma ter vsakršne oblike dominacije. Ali je takšno družbo sploh mogoče vzpostaviti, zakaj anarhiste mnogi povezujejo s pojmi kot so kaos, nasilje, neorganiziranost ali upor ter kakšna je slovenska anarhistična realnost, so vprašanja, ki jim bomo poizkušali z ljubljanskimi anarhisti poiskati odgovor v prvih urah zadnje avgustovske srede.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) anarhijo razlaga kot stanje brez reda, brez organiziranosti, neurejenost. Ljubljanski anarhisti Ana, Matjaž in Martin pravijo, da to ne drži, saj so vsa anarhistična gibanja organizirana, v njih se združujejo ljudje s podobnimi interesi. Ker nasprotujejo hierarhiji in družbi, na vrhu katere je vladar oziroma predstavnik, ki sprejema odločitve, spodbujajo rotacijo vlog posameznika:
Vse odločitve sprejemajo konsenzualno. Če se o nečem ne strinjajo, odločitve raje ne sprejmejo:
Anarhistična gibanja se zavzemajo za družbo brez kapitalizma, seksizma, rasizma, homofobije, nacionalizma ter vsakršne oblike dominacije. V ta namen tako v več krajih po Sloveniji kot v tujini redno pripravljajo dogodke, razprave, okrogle mize, proteste. Kljub temu, da jih nekateri dojemajo kot nekaj drugačnega, tujega, so mnoga načela, ki se jih držijo, stalnica naše družbe:
Ker nasprotujejo vsakršnim oblikam dominacije, si na različne načine prizadevajo za odpravo notranjega nadzora. Prepričani so, da država z nezagotavljanjem primernih pogojev za bivanje, postavljanjem pravil, ki se jih moramo držati, nad prebivalci vrši represijo:
Policija in sodstvo sta instituciji, ki bi ju, če bi anarhistične ideje sprejele večje množice, takoj ukinili. Tiste ljudi, ki bi delovali proti načelom družbe, bi kaznovali z izključitvijo iz skupnosti:
