Krepka moška postava, močne roke, dolgi lasje, zadaj speti v čop, okrogla temna očala, ki koketirajo z rock-and-rolom, resen obraz, dokler se ne nasmeje, nasmeje pa se z lahkoto in pogosto, kljub vročini črna majica in sive dolge hlače. To je Franjo Funkelj, Konjičan. Kdo ve, koliko je na njegovo pot v življenje vplivalo to, da je s sestro dvojčico in še eno sestro ter s starši otroštvo preživel v stari šoli, danes hiši, v kateri stanuje sestra Ela, na Šolski 1 v Slovenskih Konjicah? No, tega tudi nismo raziskovali, smo se pa ukvarjali z mislijo, kako ga uvrstiti na zahtevno lestvico umetniških statusov. Franjo je namreč umetnik brez umetnostne šole. Franjo je Franjo varilec. Kot umetnik pa samonikli, če je to pravi izraz. Zase pravi, da je predvsem to, za hobi pa je zaposlen kot varilec. V pogovoru je Juriju Popovu večkrat poudaril, da je za vse kriv teater. Tega je imel namreč najraje, že od otroških let. Začel je v domačem lutkovnem gledališču, potem nadaljeval v šolskem, povabljen je bil tudi med odrasle domače gledališčnike, sodeloval je tudi pri več poskusih obnove teatrske dejavnosti, kar pa je bilo bolj ali manj kratkotrajno. In ko teatra ni bilo, je moralo nekaj biti, saj je v sebi nosil nekaj, kar mu ni dalo miru. In ker je Franjo varilec, je začel variti skulpture. Pravijo, da je esencialist. Ustvarja tako, da pobira zavržene ali odslužene kovinske dele in jih sestavlja v nove oblike, skulpture zanimivih imen – zakrucifiksan, v srce zadet, dedni (dedov) zapis, plavaj duša, don’t kihot, lažljivi Božo, oko je sklopka in podobno. Tudi s fotografijo se je ukvarjal, pa mu je digitalna vzela užitek ustvarjanja v kopalnici predelani v temnico, pesništvo pa je rdeča nit, ki se vleče, vleče … Zanimiv človek je Franjo Funkelj – umetnik na svobodi.
Iskanje
