Koliko zgodb skriva Plečnikov stadion za Bežigradom? Kako in zakaj je bil zgrajen in kaj je nekoč pomenil Ljubljani? Kako so ga doživljali navijači in kako Ljubljančani? Bo na njem še kdo kdaj zabil kakšen gol ali ga morda do zadnjega kotička napolnil s svojimi oboževalci? Sledi, ki jih je v času pustil ljubljanski nekdaj osrednji stadion, je s sogovorniki iskal Jure K. Čokl.
Vse fotografije: Marta Krejan Čokl
Začetek zgodbe Plečnikovega stadiona ali Stadiona Bežigrad sega v leto 1925 kot odgovor katoliškega telovadnega društva Orel na ‘zlete’ liberalnejše usmerjenih Južnih sokolov v sosednji gramozni jami (zdaj Župančičeva jama). Prvo leto so ‘zlet’ organizirali na montažnem lesenem objektu in dosegli viden uspeh, nato pa so že prihodnje leto za pomoč prosili arhitekta Jožeta Plečnika. Ta si je stadion zamislil kot del Ljubljane, ki naj bi imela prvine Aten – grad kot Akropolo, tržnico kot Stoio in stadion kot olimpijski stadion v Atenah.
Dela na stadionu so potekala postopno, pove arhitekt prof. Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana in poznavalec Plečnikove dediščine. Mojster je bil pri svojem delu omejen s finančnimi sredstvi, zato je potekalo počasi in v duhu neprestanega varčevanja. Plečnik je pri izgradnji mešal dva sloga – prej omenjenega antično grškega in beneški klasicizem. Objekt je bil zgrajen kot politični prostor, saj je gostil ‘zlete’ politično orientiranih društev, pove. Seveda je bil njegov namen tudi športni, vendar to pri gradnji ni bila primarna ideja.
Leta 1935 so na stadionu organizirali evharistični kongres. Zbralo se je kar 100.000 ljudi, kar je po besedah prof. Koželja največji shod, kar jih je v svoji zgodovini doživela Ljubljana. Za to priložnost so stadion znova prenovili in mu dodali glorieto ter zid, ki ga je ločeval od okolice. Prvotni Plčenikov namen je sicer bil, da bi bil prostor odprt. Ob njem je zasadil topole, kar naj bi stadionu dajalo vtis umeščenosti v naravo. Leta 1939 je gostil še drugi evharistični kongres Kristusa kralja.
Svojo politično vlogo je stadion odigral tudi med vojnama, saj sta na njem potekali dve zaprisegi domobrancev. Po vojni se je ta vloga počasi izgubljala, stadion pa je dobil športno vlogo, kakršno je imel do leta 2008. V ta namen so postavili tudi štiri stolpe z reflektorji, ki so tam še zdaj. Stadion ima posebno mesto tudi v srcih navijačev, pove nekdanji vodja Green Dragonsov Marko Miklavič. In kot so šli v zgodovino s svojim navijanjem navijači v zelenem, tako je odšel tudi stadion. Zdaj so drugi časi in vprašanje je, če se bo kaj takega še ponovilo, doda.
Glasbena urednika Tomaž Purkart in Dragan Bulič se spominjata številnih glasbenih zvezd, ki so nastopile na danes pozabljenem objektu. V oddaji lahko prisluhnete nekaterim najbolj zvenečim: Joeju Cockerju, Bobu Dylanu, Iron Maiden, Metallici, Siddharti in Kelly Family. Prav slednji, pove Tomaž Purkart, so bili edini, ki so razprodali stadion in organizatorju prinesli celo nekaj zaslužka. In kako naprej? Vsi sogovorniki se strinjajo, da bi bilo treba stadion obnoviti v duhu Plečnikove dediščine in mu morda vdahniti nekoliko drugačno vlogo, saj nogometni stadion v Stožicah zdaj imamo. Upajmo le, da ne bo trajalo predolgo, saj se lahko zgodi, da generacijam, ki prihajajo, ne bo pomenil ničesar več, doda Tomaž Purkart.
