Morski pes je na vrhu prehranjevalne verige - tako kot človek
V mednarodnem arhivu napadov morskih psov s Floride ISAF je bilo lani zapisanih 72 napadov, med njimi le nekaj smrtnih. Morski psi so morda res tiste živali, ki se jih najbolj bojimo, a na drugi stani nas lahko neizmerno očarajo. V morjih plavajo že nekaj sto milijonov let, pa so vse do danes ostali tako rekoč nespremenjeni. So pomemben del morskega ekosistema in znanstveniki opozarjajo, da jih je treba zavarovati, saj se njihovo število izredno hitro zmanjšuje.
PICK ME! PICK ME! OVER HERE! pic.twitter.com/uOtA5Sb93o
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 13, 2015
O njih pogosto poročajo zelo senzacionalistično, v grozljivkah so glavni negativci. Štiri desetletja po kultnem Žrelu jih bomo v oddaji Intelekta ob pomoči sogovornikov poskušali demistificirati z morskim biologom Lovrencem Lipejem, kulturnim antropologom Rajkom Muršičem in filmofilom, ustvarjalcem stripov in publicistom Zoranom Smiljaničem.
V Jadranskem morju so v zadnjih 40 letih, v obdobju po Spielbergovem Žrelu, zabeležili le dva napada belega morskega psa na človeka, od leta 1900, odkar obstaja statistika, pa vsega 20. Morski pes napade izjemno redko. Večja je verjetnost, da bi umrli za posledicami pika kače, ugriza psa ali po avtomobilskem trčenju z jelenom.
Poletje napadov
To poletje so na vzhodni obali Amerike, v Severni Karolini zabeležili več napadov morskih psov na plavalce, kot je za ta čas običajno. Morski psi, kot pojasnjujejo ameriški morski biologi se prav v tem času selijo iz Floride ob vzhodni ameriški obali. Sledijo toplemu morskemu toku in pravzaprav nič nenavadnega ni, da se prikažejo v Outer Banksu, ki je tudi priljubljena turistična destinacija. Mladiči morskih psov ostajajo poleti v plitvem morju, kjer se lažje prehranjujejo. Populacija se je sicer namnožila, ker je veliko hrane, tako rib kot tudi želv, ki jih morski psi jedo kot čips. Andrew Nosal z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps te dni v članku za New York Times plavalcem svetuje, naj ostanejo blizu obale, v skupinah, naj se ne približujejo ribolovnim območjem in krajem, kjer se reke izlivajo v morja, pa tudi kalnim in temnim vodam, v katerih bi žival lahko človeka zamenjala za plen. Aktivnost morskih psov je večja ob mraku, ponoči in zori. Eden največjih poznavalcev te živalske vrste pri nas je prof. dr. Lovrenc Lipej. Biolog z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo je avtor znanstvenega dela Morski psi Jadranskega morja in tudi eden izmed ustanovnih članov Raziskovalne skupine za sredozemskega morskega psa.
Domišljija povečuje dimenzije
Poudarja, da jim mediji in popularna kultura pogosto delajo veliko krivico. Človek se je sicer vedno rad poosebljal z močnimi nevarnimi krvoločnimi živalskimi vrstami: »Eden takšnih je beli morski volk, ki je stara oblika, karoserija, ki se ni spremenila že nekaj sto milijonov let, pa še vedno živi. Na žalost ali pa k sreči smo ga imeli priliko videti v nekaterih filmih na primer Spielbergovem Žrelu. Takrat je prišlo do raznih mitov o super plenilcu, o vrsti, ki zelo ogroža ljudi. Čeprav vsako leto več ljudi umre zaradi kokosovega oreha, kot napada morskega psa je ta mit, ta negativni sloves to vrsto tako zapečatil, da se še dolgo ne bo znebila iz kolektivnega spomina ljudi,« razmišlja dr. Lipej in dodaja: »Največji je morski pes kitovec in naj bi zrasel do 18 metrov, drugi je orjak, ki smo ga imeli priložnost videti tudi v slovenskem morju in zraste do 15 metrov. Človeška domišlja razvije pri morskih psih nenavadne dimenzije.« Filmofil, ustvarjalec stripov in publicist Zoran Smiljanič: »Spielberg je prebudil nek prastrah. Ko gremo v morje po Žrelu se zavedamo, da nas lahko od spodaj nekaj zgrabi. Spodaj je črnina, tam so neke čudne živali... To je realen strah in najboljši filmi kot je na primer Izganjalec hudiča prebudijo prav nekaj kar že obstaja.« Roman Jaws – Čeljusti o šestmetrskem belem morskem psu, ki se hrani z letoviščarji ob ameriški obali je napisal Peter Benchley v 70-ih letih. Raziskovalci morja ga niso sprejeli s prevelikim navdušenjem, sloviti Jacques Cousteau je izjavil, da povsem napačno popisuje morske pse. To je v letih pred smrtjo priznal tudi Benchley in bil borec za zaščito morskih psov, o katerih je govoril, da niso le krvoločni morilski stroji, kot jih je predstavil v svoji knjigi. Benchley je sicer napisal tudi scenarij za film Žrelo, dodaja Smiljanič.
Četrtini grozi izumrtje
Kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič ugotavlja, da sta si človek in morski pes zelo podobna. Ikona ni postal zaradi Spielberga, za kralja morja so ga imela ljudstva, ki so živela ob morjih že v preteklosti: »Največji paradoks morskega psa je, da je človeku strahotno podoben v tem, da je na vrhu prehranjevalne verige in da mu nič ni sveto«. Ameriška nevladna organizacija OCEARCH na primer spremlja označene morske pse na spletni strani. Nekateri so postali celo zelo znani in imajo svoje profile na Twitterju, kot na primer Hammerhead Einstein. Morski pes Mary Lee ima več kot 82 tisoč sledilcev. Prejšnji teden je na primer čivknila: »Prejela sem klic moje sestrične Deep Blue iz Pacifika in pravi, da je zaplavala v zaplato odpadkov – dvakrat večjo od Teksasa. Ljudje, zmanjšati morate uporabo plastike.«
For the record, the boat was empty before I arrived! #replacefearwithfact #SaveTheSharks #stopfinning pic.twitter.com/fKYXUeW846
— Louise the Shark (@LouiseShark) July 12, 2015
Četrtini svetovne populacije morskih psov po nekaterih ocenah grozi izumrtje. Širša javnost je sprejela pobudo: rešimo kite in delfine, a sem bi nujno spadali tudi morski psi, svari morski biolog dr. Lipej. Preden boste to poletje brezskrbno zaplavali v Jadranskem ali katerem drugem morju, pa naj iz New York Timesa prevedem še besede Andrewa Nosala z ameriškega raziskovalnega Inštituta Scripps. Pravi: »Morje je prostor, kjer morski psi živijo. Ljudje si z njimi ta prostor delimo in tega se moramo vedno zavedati, in to tudi spoštovati.«
