Grška vlada je po dolgotrajnejšem omahovanju, referendumu in izmenjevanju ostrih besed med Atenami in Brusljem vendarle pripravila predlog reform, na podlagi katerega naj bi dobila novo pomoč Evropske unije. Presenetljivo pa se predlagani ukrepi ne razlikujejo veliko od tistih, ki jih je Unija zahtevala že pred referendumom. Kako se na to odziva grška javnost, ki je na referendumu odločno zavrnila nadaljevanje ostrih varčevalnih ukrepov? Najpomembnejši evropski igralci naj bi odgovor na grško prošnjo izoblikovali danes in jutri.
O tem v današnjem Tedenskem aktualnem mozaiku, poleg tega pa še o nekaterih domačih temah, med drugim o tem, ali vemo, kakšno hrano jemo in od kod izvira.
V torek smo se s pogrebom z državnimi in vojaškimi častmi poslovili od Slavka Avsenika, enega izmed ključnih utemeljiteljev, za naš prostor in čas od druge polovice prejšnjega stoletja dalje, specifične poljudne glasbene zvrsti – narodno zabavne glasbe.
Uvrstitev narodno zabavne glasbe, v nasprotju z umetniško, v polje poljudne glasbe jasno nakazuje, da ne gre za prakso, ki bi bila osvobojena neposrednih namenskih funkcij, npr. zabavne, družabne ipd., da umetniško težišče pri tem ne temelji na izvirnosti glasbenega dela in v njegovem estetskem učinkovanju, pač pa je zanjo značilen tipiziran princip ustvarjanja, ustvarjanje po predlogi – melodika jemlje iz ljudske zapuščine, kompozicijska tehnika in stil spominjata na prakso nekaterih glasbenih oblik, zlasti valčkov, polk in operet avstrijske glasbene scene 19. stoletja, pri čemer se zasedba močno skrči, še vedno pa ohrani principe orkestracije, značilne za omenjeno glasbeno prakso. Prezreti pa pri tem ne gre pomembne vloge harmonike, pomanjšane in prenosne različice orgel, kot nosilke harmonskih postopov.
Umetniško težišče je zato bolj usmerjeno na interpretacijo, recepcija pa je v večji meri spontana. Namembne funkcije tej glasbi, na tem mestu omenimo tudi njeno simbiozo z besedili v vokalno-instrumentalnih primerih, zagotavljajo sprejemno bazo v družbi, oziroma ljubitelje te glasbe, s tem pa povratno ustvarjajo, ohranjajo in izkoriščajo komunikacijsko zmožnost glasbe nasploh.
Avsenikova glasba, kot ena od predstavnic poljudne glasbe, je zato v svojem izhodišču organsko povezana s soudeleženostjo poslušalcev in zaradi tega se je pri njej tako težko znebiti vtisa, da je bila ustvarjana in izvajana predvsem zato, da bi bila določeni ciljni publiki všečna, po drugi strani pa soudeležba poslušalcev pri takem ”skupinskem ali kolektivnem ustvarjanju” te zvrsti, razloži, zakaj je pri določenem delu populacije tako priljubljena in posnemovana.
Kakorkoli že, naj Avsenikova glasba v najširšem družbenem in umetniškem kontekstu govori sama zase. Kot za vsako drugo, tudi zanjo velja, da je nekaterim bolj, drugim manj blizu. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da smo s smrtjo Slavka Avsenika izgubili slovenskega glasbenika, ki je pomembno sooblikoval, in še oblikuje, glasbeno življenje v našem prostoru.
Grška vlada je po dolgotrajnejšem omahovanju, referendumu in izmenjevanju ostrih besed med Atenami in Brusljem vendarle pripravila predlog reform, na podlagi katerega naj bi dobila novo pomoč Evropske unije. Presenetljivo pa se predlagani ukrepi ne razlikujejo veliko od tistih, ki jih je Unija zahtevala že pred referendumom. Kako se na to odziva grška javnost, ki je na referendumu odločno zavrnila nadaljevanje ostrih varčevalnih ukrepov? Najpomembnejši evropski igralci naj bi odgovor na grško prošnjo izoblikovali danes in jutri.
O tem v današnjem Tedenskem aktualnem mozaiku, poleg tega pa še o nekaterih domačih temah, med drugim o tem, ali vemo, kakšno hrano jemo in od kod izvira.
V torek smo se s pogrebom z državnimi in vojaškimi častmi poslovili od Slavka Avsenika, enega izmed ključnih utemeljiteljev, za naš prostor in čas od druge polovice prejšnjega stoletja dalje, specifične poljudne glasbene zvrsti – narodno zabavne glasbe.
Uvrstitev narodno zabavne glasbe, v nasprotju z umetniško, v polje poljudne glasbe jasno nakazuje, da ne gre za prakso, ki bi bila osvobojena neposrednih namenskih funkcij, npr. zabavne, družabne ipd., da umetniško težišče pri tem ne temelji na izvirnosti glasbenega dela in v njegovem estetskem učinkovanju, pač pa je zanjo značilen tipiziran princip ustvarjanja, ustvarjanje po predlogi – melodika jemlje iz ljudske zapuščine, kompozicijska tehnika in stil spominjata na prakso nekaterih glasbenih oblik, zlasti valčkov, polk in operet avstrijske glasbene scene 19. stoletja, pri čemer se zasedba močno skrči, še vedno pa ohrani principe orkestracije, značilne za omenjeno glasbeno prakso. Prezreti pa pri tem ne gre pomembne vloge harmonike, pomanjšane in prenosne različice orgel, kot nosilke harmonskih postopov.
Umetniško težišče je zato bolj usmerjeno na interpretacijo, recepcija pa je v večji meri spontana. Namembne funkcije tej glasbi, na tem mestu omenimo tudi njeno simbiozo z besedili v vokalno-instrumentalnih primerih, zagotavljajo sprejemno bazo v družbi, oziroma ljubitelje te glasbe, s tem pa povratno ustvarjajo, ohranjajo in izkoriščajo komunikacijsko zmožnost glasbe nasploh.
Avsenikova glasba, kot ena od predstavnic poljudne glasbe, je zato v svojem izhodišču organsko povezana s soudeleženostjo poslušalcev in zaradi tega se je pri njej tako težko znebiti vtisa, da je bila ustvarjana in izvajana predvsem zato, da bi bila določeni ciljni publiki všečna, po drugi strani pa soudeležba poslušalcev pri takem ”skupinskem ali kolektivnem ustvarjanju” te zvrsti, razloži, zakaj je pri določenem delu populacije tako priljubljena in posnemovana.
Kakorkoli že, naj Avsenikova glasba v najširšem družbenem in umetniškem kontekstu govori sama zase. Kot za vsako drugo, tudi zanjo velja, da je nekaterim bolj, drugim manj blizu. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da smo s smrtjo Slavka Avsenika izgubili slovenskega glasbenika, ki je pomembno sooblikoval, in še oblikuje, glasbeno življenje v našem prostoru.
