"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.

Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.

V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:

 V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.

V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:

Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.

V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.

Afriška šokterapija

Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:

Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.

Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”

Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.

Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:

Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.

V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.

Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.

Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:

Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.

V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:

Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.

Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:

V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.

Projekt There is a world outside your window

Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa  mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:

Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.

Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.

Andreja Gradišar