Zakaj bi bil skrajni čas, da v beguncih, ki trkajo na vrata Evrope, ponovno ugledamo - ljudi

Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, je bilo ob koncu lanskega leta na svetu dobrih 59 milijonov ljudi, ki so morali zaradi vojn, političnega preganjanja in naravnih katastrof zapustiti svoje domove. Samo leto 2014 je k tej številki dodalo slabih 14 milijonov ljudi. To pomeni, da spričo nečloveških okoliščin, v katerih se znajdejo, vsak dan svoje domove zapusti kakih 40 tisoč posameznic in posameznikov. Po podatkih Združenih narodov je 51 odstotkov le-teh mlajših od 18 let.

Položaj pa se kvečjemu le še zaostruje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, zadolžene za nadzor nad zunanjimi mejami Unije, so oblasti v prvih petih mesecih letošnjega leta na evropskih mejah evidentirale 153 tisoč ljudi, ki v državah članicah iščejo zatočišče. Glede na isto obdobje lani ta številka predstavlja kar 149 odstoten porast v številu beguncev.

Pa je tak položaj v Evropski uniji slej ko prej le vrh ledene gore, saj Združeni narodi ocenjujejo, da kar 86 odstotkov vseh, ki so morali v zadnjih dveh desetletjih zapustiti svoje domove, pravzaprav ni nastanjenih v industrijskih, zahodnih, temveč v razvijajočih se deželah Azije. Države, kjer je varnost poiskalo največ beguncev, so v tem hipu namreč Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Jordanija.

Vsi begunci ne želijo v EU

Vendar begunci v teh deželah večidel ne sanjajo, kako bi si nekega dne – kot se menda bojimo številni Evropejci – novo življenje ustvarili v Evropski Uniji. Kot namreč poudarja dr. Vasja Badalič, novinar in filozof ter sodelavec Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, si tudi v najbolj krvavih vojnih razmerah civilisti, ki bežijo, želijo ostati kolikor je le mogoče blizu svoji domovini:

"Na podlagi številnih pogovorov, ki sem jih imel v preteklih letih z afganistanskimi begunci v samem Afganistanu in Pakistanu, bi trdil, da si jih velika večina ne želi v Evropo. Radi bi ostali v svojem domačem okolju. To je vendarle okolje, kjer so bili rojeni, kjer imajo svoje prijatelje in družinske člane, kjer imajo zemljo, kjer so živeli in so pokopani njihovi predniki. Vsi izražajo željo, da bi se vrnili na svoj dom. Ampak, žal, to ni mogoče, saj tam potekajo spopadi, zaradi česar je njihovo življenje ogroženo."

Dopisnik Matjaž Trošt je predstavil pogled iz Bruslja, kjer EU krmari med ideali in realnostjo:

Vojni begunci, socialno-ekonomski begunci

No, nekateri – po besedah dr. Badaliča predvsem mladi in krepki, tisti torej, pred katerimi je še vsa prihodnost, izgubiti pa nimajo ničesar – vendarle odidejo na pot. K temu pa je treba dodati, da številni begunci, ki pridejo do meja Unije, vendarle ne bežijo pred vojno, ampak pred neznosnimi socialno-ekonomskimi razmerami v svojih domovinah. Njihova težava je po besedah pravnice in direktorice Mirovnega inštituta, dr. Neže Kogovšek Šalamon, predvsem v tem, da mednarodna zakonodaja ščiti predvsem tiste begunce, ki jih je z domov pognalo neposredno nasilje, tako, na primer, vojna ali organizirano preganjanje manjšin, medtem ko ekonomsko-socialna mizerija v očeh veljavnih pravnih norm ni zadosten razlog, ki bi druge države zavezoval k pomoči.

Še več; po besedah Neže Kogovšek Šalamon je problematično tudi to, da so Slovenija in druge države članice EU vzpostavile takšno proceduro uradne obravnave prosilcev za azil, ki po svoji notranji logiki napeljuje k zavračanju prosilcev za azil:

"Sistem je načeloma naravnan tako, da išče pomanjkljivosti, da išče neke vrzeli v zgodbi posameznika ali v načinu, kako je ta človek vložil prošnjo za azil, in potem te vrzeli izkoristi, da se prošnja za azil zavrže. Splošen odnos torej gotovo ni tak, da bi bil gostoljuben ali tak, da bi skušali narediti vse, da bi zaščito dobili ljudje, ki jo dejansko potrebujejo. Daleč od tega. To se vidi iz vsakdanje prakse pa tudi iz prevladujočega diskurza na najvišji politični ravni, torej iz besed, ki jih izrekajo ministri in predsedniki vlad, ki se še zdaleč ne zavzemajo za to, da bi v polni meri zadostili mednarodnopravnim obvezam, ki so jih njihove države sprejele. To se mi zdi zelo pomenljivo."

Trdnjava Evropa

Ob tem pa dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, še opozarja, da evropski politični voditelji tak, ohlapen, nezavezujoč, v končni posledici nespoštljiv in zato nujno relativizirajoč odnos do mednarodnega prava združujejo s krepitvijo evropskega represivnega aparata, ko humanitarno stisko beguncev prvenstveno predstavljajo kot varnostno krizo za države članice:

"Postavljajo se nove ograje, pošiljajo se vojaške ladje – vse to v pričakovanju, da s silo lahko preprečimo posledice oddaljenih konfliktov, za katere je Evropa vsaj deloma odgovorna. Prav tako ne smemo pozabiti, da tudi kadar govorimo o izključno ekonomskih migrantih, je razviti Zahod preko globalne ekonomske politike, ki jo zasleduje, zelo vpleten in ima umazane roke – če dam samo najbolj skrajen primer izkoriščanja surovin v deželah tretjega sveta, kjer konflikti posledično samo koristijo evropskemu gospodarstvu."

Komu zvoni?

In prav na tem mestu se zaskrbljujoč vseevropski odnos do beguncev navezuje na širšo problematiko pomanjkanja etičnih standardov v sodobni Evropi. Po prepričanju dr. Neže Kogovšek Šalamon razvitosti te ali one civilizacije pač ne gre meriti le z vatli tehnološkega napredka ali splošne materialne blaginje prebivalstva. Ključne so slej ko prej vrednote, kakor jih v vsakdanji praksi živimo iz dneva v dan:

"Danes vidimo, da v Evropi nekatere stvari manjkajo. Pa to ne samo z vidika begunske krize, ampak tudi z vidika drugih kriz, ki pretresajo staro celino. Gre predvsem za vprašanje solidarnosti. Gre pa tudi za vprašanje, na kakšen način se zdaj sploh še oblikuje in vodi politika v Evropski uniji. Katere vrednote se dejansko zasledujejo v tej politiki? Ali so to res samo še kapital in obresti na kapital ali pa je vendarle pomembno še kaj drugega? – Mislim, da tudi grška kriza kaže, kako je Evropska unija postala tvorba brez vrednot. To se seveda posebej odraža pri skupinah, ki so najbolj ranljive, begunci in migranti pa zagotovo sodijo mednje."

Vzorec izključevanja, ki smo ga doslej videvali v razmerju do beguncev, bi se, drugače rečeno, že v bližnji prihodnosti lahko udomačil tudi za socialno-politično izključevanje obsežnih skupin »staroselskega« prebivalstva po Evropi. Naš odnos do beguncev je potemtakem odnos, ki bi ga lahko kar najbolje strnili pod maksimo, ki jo je proslavil Ernest Hemingway – ne sprašuj se, komu zvoni, saj vedno zvoni tebi.

Goran Dekleva