Tukaj v tej hiši »domuje« Hermanov brlog

foto: Jurij Popov

Hermanov brlog, prvi in edini otroški muzej pri nas, je star že dvajset let. Rojstni dan bo slavil brez torte. Tudi pihanja svečk ne bo. Upravljavci tega muzeja, ki je sicer del Muzeja novejše zgodovine v Celju, verjamejo, da je vsak dan, ko jih obiščejo otroci, njihovi starši in pedagogi, praznik.

Brlog igrač je stalna razstava in zbiralnica igrač

Obiskovalcev je vsako leto povprečno deset tisoč, doslej torej dvesto tisoč. Muzej od začetka sledi temeljnemu poslanstvu, ki so ga opredelili takole: “Naše najmlajše na spontan in njim prilagojen način seznanjati s preteklostjo, svetom, ki jih obdaja, in s spremembami, ki jih prinaša čas.”

Ustvarjalnica

Igrače pretekle dobe

Muzej vabi k uporabi vseh čutov, od tipa, vida in vonja do sluha, na številnih delavnicah pa spodbuja predvsem ustvarjalnost najmlajših. V teh letih so imeli odmevne razstave, ena najboljših je bila posvečena denarju. Niso je mogli v celoti podreti, otroci so namreč zahtevali, da ohranijo banko, ki tako še danes deluje. Muzej je ob jubileju obiskal Jurij Popov in v njem posnel oddajo Sledi časa.

Razstava poljskih igrač

Saj res, si sploh lahko predstavljate prostore polne otrok in tišino? Ne, tega preprosto ni.  V Hermanovem brlogu se otroci pogovarjajo, včasih vpijejo drug prek drugega, pojejo, se smejijo, skačejo, gledajo ali igrajo lutkovne igrice, rišejo, izdelujejo igrače in še in še.

Medvedki, medvedki, medvedki …

To je prvi in še zmeraj edini slovenski otroški muzej. Star, pravzaprav mlad je že dvajset let. Nahaja se, oziroma je del Muzeja novejše zgodovine Celje. Jurija Popova je zanimalo, kako je nastal in kako živi, kaj je prinesel in prinaša otrokom in ne nazadnje, kako zgleda. Ves je v barvah, že ko vstopiš vanj te pritegne, se počutiš domače, usta pa se ti raztegnejo v dobrovoljni namseh.

Prav posebno drevo (za komunikacijo)

… in prav posebna klop (tudi za komunikacijo)

Cela stena (ob stopnicah) z otrokovimi pravicami – temeljna je pravica do igranja

In potem hodiš od prostora do prostora in gledaš. Gledaš otroško banko, pa vitrine z dobrimi igračami, pa bereš po stenah, kakšne so otrokove pravice, pa se zamisliš ob medvedkih, lično razstavljeni na največji steni v brlogu. In si vesel, da je v teh letih vse to videlo več kot dvesto tisoč otrok, njihovih staršev in pedagogov. Kaj ni to dovolj velik razlog za oddajo Sledi časa? Seveda je.

 

Hermanovo lutkovno gledališče

Hi konjiček, eden med njimi je vsiljivec

Prvi