Po zadnjih podatkih je registriranih jam v Sloveniji že skoraj 13.000, strokovnjaki pa poudarjajo, da jih ni odkritih še cela vrsta. Sicer jih vsako leto odkrijejo okoli dvesto, trend pa se zaenkrat ne zmanjšuje. Kaj definira jamo je strogo določeno, zato vsako brezno ne more biti tudi jama, so v nočnem obisku pojasnili jamarji Jamarskega društva Carnium Kranj. Obiskali so nas starešina društva Miro Preisinger, predsednik društva Marjan Krajnik, vodja reševalne enote društva Bojan Stanek, Gregor Aljančič, ustanovni član z ženo Magdo ter jamar Matej Hudobivnik.
Dam jih jame navdušujejo ni težko začutiti. Opisujejo težko prehodnost in številne težave pri dostopu do jam – dolge ozke prehode, blato, vodo, nevarno plezanje, temo in mraz. Vse zaradi občutka, ki ga ne bi zamenjali nikoli. Stopiti tja, kamor ni do zdaj stopil še nihče. To je v Sloveniji zaenkrat še mogoče, saj je za turiste odprtih leo koli pol odstotka jam, ki so pri nas registrirane. Povsem razumljivo je za obisk večine potrebno znanje in oprema, ki je laiki ne premorejo.
Nesreč je pri pravilni uporabi opreme in tehnike v jamah relativno malo, povedo. Pogosto morajo ukrepati zaradi padcev ljudi v brezna in jame, nesreč jamarjev je relativno malo. Če pa do njih pride, so reševanja običajno dolgotrajna in zahtevajo veliko število ljudi.
Posebno mesto ima pri jamarjih skrb za okolje, saj organizirajo vsako leto čistilne akcije, med katerimi iz brezen na površje potegnejo skoraj neverjetne stvari, ki tam nikoli ne bi smele končati. Pomembno je tudi jame pustiti čim bolj nedotaknjene, saj je jamsko okolje eno izmed najbolj občutljivih. Enako velja tudi za živali, ki pri nas tvorijo enega izmed najbolj raznolikih jamskih ekosistemov. Seveda so prebivalci jam večinoma manjši od enega centimetra in jih je zato treba pozorno iskati.
Sicer jamarji radi na oglede jam popeljejo tudi običajne laike – previdno, varno in predvsem v jame, ki so za tovrstne obiskovalce primerne. Raziskovanje jam na lastno pest je nevarno početje ki ima lahko hude posledice, povedo. Zato veliko raje vidijo, da jih ljudje poiščejo in se za oglede dogovorijo z njimi. Tudi če za to ne dobijo ničesar razen besede ‘hvala’.Na svoje delo gledajo kot na življenjsko poslanstvo. Vse to, kar vidijo v jamah, je za njih dragocenost. Morda težko razumljivo nekomu, ki v jamah ne vidi ničesar posebnega. Ali ne zna videti, dodajo jamarji. Zato so kar so in svet pod zemeljsko oblo jemljejo intimno. Včasih tako zelo, da akustika jam nanje deluje kot meditacija. Zvoki, ki nastanejo v skrivnostnih podzemnih dvoranah pa so glasba, namenjena samo izbrancem.
Po zadnjih podatkih je registriranih jam v Sloveniji že skoraj 13.000, strokovnjaki pa poudarjajo, da jih ni odkritih še cela vrsta. Sicer jih vsako leto odkrijejo okoli dvesto, trend pa se zaenkrat ne zmanjšuje. Kaj definira jamo je strogo določeno, zato vsako brezno ne more biti tudi jama, so v nočnem obisku pojasnili jamarji Jamarskega društva Carnium Kranj. Obiskali so nas starešina društva Miro Preisinger, predsednik društva Marjan Krajnik, vodja reševalne enote društva Bojan Stanek, Gregor Aljančič, ustanovni član z ženo Magdo ter jamar Matej Hudobivnik.
Dam jih jame navdušujejo ni težko začutiti. Opisujejo težko prehodnost in številne težave pri dostopu do jam – dolge ozke prehode, blato, vodo, nevarno plezanje, temo in mraz. Vse zaradi občutka, ki ga ne bi zamenjali nikoli. Stopiti tja, kamor ni do zdaj stopil še nihče. To je v Sloveniji zaenkrat še mogoče, saj je za turiste odprtih leo koli pol odstotka jam, ki so pri nas registrirane. Povsem razumljivo je za obisk večine potrebno znanje in oprema, ki je laiki ne premorejo.
Nesreč je pri pravilni uporabi opreme in tehnike v jamah relativno malo, povedo. Pogosto morajo ukrepati zaradi padcev ljudi v brezna in jame, nesreč jamarjev je relativno malo. Če pa do njih pride, so reševanja običajno dolgotrajna in zahtevajo veliko število ljudi.
Posebno mesto ima pri jamarjih skrb za okolje, saj organizirajo vsako leto čistilne akcije, med katerimi iz brezen na površje potegnejo skoraj neverjetne stvari, ki tam nikoli ne bi smele končati. Pomembno je tudi jame pustiti čim bolj nedotaknjene, saj je jamsko okolje eno izmed najbolj občutljivih. Enako velja tudi za živali, ki pri nas tvorijo enega izmed najbolj raznolikih jamskih ekosistemov. Seveda so prebivalci jam večinoma manjši od enega centimetra in jih je zato treba pozorno iskati.
Sicer jamarji radi na oglede jam popeljejo tudi običajne laike – previdno, varno in predvsem v jame, ki so za tovrstne obiskovalce primerne. Raziskovanje jam na lastno pest je nevarno početje ki ima lahko hude posledice, povedo. Zato veliko raje vidijo, da jih ljudje poiščejo in se za oglede dogovorijo z njimi. Tudi če za to ne dobijo ničesar razen besede ‘hvala’.
Na svoje delo gledajo kot na življenjsko poslanstvo. Vse to, kar vidijo v jamah, je za njih dragocenost. Morda težko razumljivo nekomu, ki v jamah ne vidi ničesar posebnega. Ali ne zna videti, dodajo jamarji. Zato so kar so in svet pod zemeljsko oblo jemljejo intimno. Včasih tako zelo, da akustika jam nanje deluje kot meditacija. Zvoki, ki nastanejo v skrivnostnih podzemnih dvoranah pa so glasba, namenjena samo izbrancem.
