Del številnih ljudskih verovanj, vraž in legend se je zaradi ljudskega izročila in marljivih zbiralcev na srečo ohranil, marsikatera je postala zasnova za kakšno poznejšo zgodbo ali pesem. Ena takih je tudi znana Prešernova pesem Povodni mož, ki pripoveduje o lepi Ljubljančanki Urški, kraljici nedeljskega plesa na Starem trgu v Ljubljani, ki je prevzetno odklanjala vse mladeniče in čakala na svojega princa. Konec poznamo: »Vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.«
Osnova za to Prešernovo pesem je bil Valvasorjev zapis legende o povodnem možu. Vsako prvo nedeljo v juliju naj bi se namreč povodni mož spremenil v lepega mladeniča in se prišel zabavat v mesto. Tako je bilo tudi leta 1574 (torej pred 441-imi leti), ko so se Ljubljančani veselili ob godbi, jedači in pijači na Starem trgu. Med njimi je bila tudi nesrečna Urška Šéferjeva, ki jo je povodni mož mimo strmečih meščanov odpeljal v deročo reko. Valvasor je Urško opisal kot pokvarjeno dekle, ki jo je doletela pravična božja kazen, medtem ko je bil Prešeren do nje bolj prizanesljiv; njegova Urška je bila samo ohola, izbirčna koketa in kazen za njeno prevzetnost je bila prehuda.
—–
Tiskar LENART MRAVLJA, tudi Mraula ali Maraula, se je v sredini 16. stoletja rodil v Ljubljani ali Braniku. Obiskoval je tiskarsko šolo v Ljubljani, pozneje je bil tiskarski učenec v biblijskem zavodu v Urachu v Nemčiji, leta 1566 pa se je v Tübingenu vpisal tudi na univerzo. Po letu 1575 je delal pri tiskarju in knjigotržcu Janezu Mandelcu v Ljubljani, ko je bil ta izgnan, pa je leta 1583 v Wittenbergu sodeloval pri tiskanju Dalmatinove Biblije. Z latiniziranim imenom Leonhardus Formica je pozneje deloval na Dunaju, kupil tiskarno in postal dvorni, deželni in univerzitetni tiskar ter knjigotržec. Tiskal je uradne spise, koledarje, univerzitetne učbenike in teze za disputacije, pesniške zbirke ter pravne, glasbene in nabožne spise, predvsem v latinščini, pa tudi v nemščini in madžarščini. Po Mravljevi smrti sta podjetje vodila naprej vdova Margareta in nato sin Matevž, po poroki sinove vdove Marije s tiskarjem Matevžem Cosmeroviusom leta 1640 pa sta se tiskarni združili in se razvili v najpomembnejšo dunajsko tiskarno v 17. stoletju.
—–
Prva strokovna šola v Ljubljani je bila šola za mehanike pri jezuitskem kolegiju; pomočnike in mojstre je poučeval graditelj ljubljanskega prekopa Gabrijel Gruber. Leta 1818 so šolo preimenovali v obrtno-industrijsko. V drugi polovici 19. stoletja je začela Avstrija v industrijsko razvitejših mestih ustanavljati državne obrtne šole. Zanjo se je potegoval tudi ljubljanski občinski svet in na današnji dan leta 1876 prosil dunajsko ministrstvo za šolstvo, naj mestu dovoli ustanoviti državno obrtno šolo. Prošnja je bila najprej zavrnjena, po večkratnih zagotovilih, da je Ljubljana tudi denarno sposobna sama vzdrževati takšno šolo, pa je mesto leta 1888 le dobilo dovoljenje za ustanovitev državne obrtne šole.
—–
MIRAN JARC sodi med naše najizrazitejše ekspresionistične pesnike. Rodil se je na današnji dan leta 1900 v Črnomlju. V umetniško razgibanem Novem mestu je pisal že kot dijak. Leta 1927 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko »Človek in noč«, ki velja za eno osrednjih del slovenskega ekspresionističnega pesništva. Za Jarčevo razmišljanje in občutje razklanosti so značilne ekspresionistične igre, v katerih so v ospredju nasprotja med individualnim in kolektivnim, duhovnim in stvarnim, moškim in ženskim. Njegov najpomembnejši roman z avtobiografskimi potezami je »Novo mesto«; v njem slika podobo novomeškega srednješolskega rodu med prvo svetovno vojno. Miran Jarc je napisal tudi več lutkovnih iger in bil pomemben književni kritik in prevajalec.
