Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah - National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah – National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič je bil gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se je pogovarjal Robert Bogataj.
Ne ločim svojega življenja na delo in prosti čas. Samo živim pač!
To je čista resnica. Jaz mislim, da je zelo malo ljudi, vsaj jaz jih ne poznam veliko, ki bi tako uživali v svojem delu, poklicu, da bi imeli občutek, da ves čas pravzaprav lenarijo. Ali pa nič ne delajo. Jaz recimo ves dan delam, 13-14 ur in si zvečer rečem – mater saj nisem nič naredil. Zato ker nimam občutka da sem delal, ampak imam občutek, da sem se zabaval. In to mislim, da je res največji uspeh, ki ga lahko človek doseže.
“Moja nočna mora so datumi. datumi in prepletanja. tudi sanja se mi ne, da imam tri stvari anenkrat. To je največji problem zame ker se delo ka prikaže ali pa oddide in zelo težko kaj obljubim”.
Oče je na začetku vaše poti dejal, da bo njegov sin objavljal v National Geographicu in imel je prav!
Oče je razlog, vzrok, da sem tukaj kjer sem. On je rekel: delaj tisto kar te veseli. Kar te res veseli, ne vsak dan nekaj drugega. Naj bo to karkoli – jadranje, jamarstvo ali pa fotografija. In v tistem karkoli boš zagotovo uspel in to ti bo užitek celo življenje. Tudi on je kot zdravnik celo življenje užival. Preden je umrl je rekel – najhujša stvar je to, da ne morem več delati!
Imam kar srečo, da sem začel z analognim fotoaparatom. Ker je to zanimivo in se skozi to ogromno naučiš. Ljudjem, ki so začeli z digitalno fotografijo, kjer je rezultat viden takoj in ni potrebnega veliko razmišljanja, manjka ogromno tehničnega znanja. Digitalna fotografija je na nek način uničila fotografijo, na drug način pa jo je zelo pospešila. Tako, da imam zelo ambivalenten odnos do tega. Zagotovo je bil to enormen preskok v fotografiji. Fotografski poklic praktično izginja, Vsak je postal fotograf. In to ne slab fotograf, kar je super za fotografijo.
“Talent je super, če ga imamo, ni pa nujen. Moje sporočilo je delo, delo, delo. In potem nič pavze in zopet delo!”
Nekoč me je nekdo vprašal kam naj gre – na Tajsko, v Burmo, da bi naredil dobre fotografije. In sem mu dejal, da naj gre na Dolenjsko, Štajersko in se naj tam nauči narediti dobre fotografije.
“Fotografski kruh je trd. Življenje fotografa je res nekaj posebnega, fantastičnega in res uživam vsak trenutek. A časi so se spremenili prav ta digitalnost je ubila poklic fotografa. Ni lahko preživeti. In prodati fotografijo je zelo, zelo težko.”
Mislim, da je odgovor vseh fotografov, ki hodimo na območja kjer je vojna, revščina, zelo podoben. Ko si tam to dejansko odmisliš. Ja se te dotakne, ampak skozi nek zid, ki ga zgradiš, ker drugače ne moreš delati. V bistvu postaneš na nek način neobčutljiv. Seveda je problem, ko prideš domov, ko pride stvar za tabo. Te povratki so vedno težki in ne morem reči, da imam prav dober spanec.
Jasno, da je želja, da nekaj pustiš za sabo. V Etiopiji sem realiziral projekt, ki sem ga imel že kar nekaj časa v glavi. S prenosnim studiem in popolno studijsko opremo smo fotografirali ljudstva, ki so izjemno ogrožena in teh manjših v naslednjih letih zagotovo ne bo več. Ali pa ne bodo več taka kot so zdaj.
Fotografirali smo več kot 150 ljudi – po dva starejša, dva v zrelih letih in dva otroka.
Zagotovo je vloga fotografije zmanjšana. Zaradi videa, filma, ki prevzemata vlogo fotografije. Daleč od tega pa, da fotografija umira. Umira v nekih segmentih, v novičarstvu, morda tudi reportaži. Ampak še vedno bo ostala!
Če ne fotografiraš dovolj blizu, ko fotografiraš, fotografije niso dobre (Robert Capa).
Kaj je najboljši širokokotni objektiv – korak nazaj! (Ernst Hass)
