Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Najpogosteje je bila rdeča, če je bila rjava, je bila celo videti čista. Ribe v njej so smrdele, nekatere, na primer kapeljni, so celo izginili. Reka je požirala celulozo, gnojiva, škropila, barve, smeti in nepravilno izpeljano komunalno vodo.

Občani in ribiči so se trudili, vendar uspeha ni bilo – celo po protestih pred enim izmed podjetij. Bil je tak čas. Industrija je bila prva, gonilna sila vsega, ostalo, tudi okolje, se je moralo prilagoditi. Prav nihče ni pomislil na ekologijo. Ribiči so se trudili, pisali protestna pisma, pošiljali vzorce, opozarjali pristojne. Nič. Vse je kazalo na to, da bo Sora za zmeraj struga umazane odpadne vode, ki se ji ni najbolj pametno približati. Smrdel je tudi zrak v Medvodah, a to z našo zgodbo nima neposredne zveze. Ima pa zvezo z ljudmi, ki so tam živeli. Za njih je bil vsak dan, ko je bil zrak vsaj brez vonja in voda ne rdeče barve redkost.

Potem se je zgodil pravi ‘kopernikanski’ obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci – ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Žal to ni bila posledica ukrepov države, ampak jasne smernice EU, v katero je Slovenija vstopila leta 1991. Naenkrat je bilo vse drugače, saj so nekoč fiktivne kazni postale jasna grožnja tistim, zaradi katerih je bila reka Sora ena izmed najbolj onesnaženih rek pri nas. Podjetja so vgradila čistilne naprave, sanirala proizvodnjo in se držala predpisov. Nekaterih, ki so bili med glavnimi onesnaževalci, tudi ni več. Očitno so torej morali priti tujci, da se je nekaj spremenilo pri nas.

Danes se ribiči ob Sori spopadajo predvsem s problematiko divjih odlagališč in jezov, ki ribam ponekod ne omogočajo možnosti migracij. Težave imajo, po besedah predsednika Jožefa Simerla, predvsem z domačini, saj v reko še vedno mečejo vse, česar ne potrebujejo. Želi si, da bi jim prisluhnili in reko ohranili čisto za naše vnuke, saj bo reka tekla še naprej, tudi ko nas ne bo več, pove.

V fotogaleriji si lahko ogledate čisto vodo reke Sore in številne smeti, ki ležijo ob in v njej.

Jure K. Čokl