Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. »Tisti, ki govorijo več jezikov, živijo več življenj«, pravi češki pregovor. Ali tudi ona živi več življenj, smo med drugim vprašali Tino Friedreich, predsednico Romskega akademskega kluba, ki jo odlikuje izjemen čut do sočloveka in je tudi zato tako aktivna na področju izobraževanja romskih otrok. Njeno sanjsko delo je povezano s strastjo do tujih jezikov in z delom z ljudmi. S Tino Friedreich, ki tako zelo obožuje peko slaščic, da jih peče za vso družino, se je v sredinem intervjuju pogovarjala Enisa Brizani.
Nemcistka in rusistka tik pred diplomo na ljubljanski filozofski fakulteti poleg jezikov, iz katerih bo kmalu diplomirala, govori še slovensko, romsko, angleško, hrvaško in špansko. Odraščanje v večjezičnem okolju je, kot pravi, izostrilo njen posluh za druge jezike, tudi v fonetičnem smislu. Njen prvi jezik je slovenščina, že od malih nog se je sočasno učila romščine in nemščine.
»Če bi lahko, bi zraven študirala še pet jezikov, dobro in suvereno se počutim tudi, ko govorim v kakem drugem tujem jeziku. S poznavanjem jezika spoznaš tudi kulturo naroda. Sozvočje jezika in kulture te vsaj za tisti trenutek premakne nekam drugam, mogoče tudi v drugo življenje,« pokomentira češki pregovor, da tisti, ki govori več jezikov, živi več življenj.
Tino Friedreich ne zaznamujejo le različni jeziki, temveč tudi različne kulture. Najbolj jo je oblikovalo odraščanje znotraj romske skupnosti, največ pa ji pomenita prav ta povezanost in pozornost, ki je je deležna.
»Sem zavedna in ponosna Slovenka, dejansko smo mi vsi Slovenci, ampak vseeno me je romska skupnost najbolj zaznamovala. Pri nas je znotraj družine in celotnega sorodstva neka posebna povezanost, ki ima ogromno prednosti, včasih seveda tudi kako pomanjkljivost. Ne bi si mogla predstavljati, da bi živela več kot tri ure vožnje stran od svojih staršev, ali pa da jih ne bi mogla vsak dan poklicati. Ne samo njih, ampak tudi precejšen del svojega sorodstva.«
Tina Friedreich vas ne bo povabila na rojstni dan, ker ve, da boste tisti dan vsi prišli. Poseben problem se pojavi ob težavah, pa ne, ker ne bi imela koga poklicati, temveč koga poklicati, da drugi ne bodo užaljeni. Njena idealna zaposlitev je povezana strastjo do tujih jezikov in delom z ljudmi. Če ji idealne zaposlitve ne bo uspelo najti, bo izpilila svojo strast do slaščičarstva. Peko slaščic tako obožuje, da jih peče za vso družino.
Predsednico Romskega akademskega kluba odlikuje tudi izjemen čut za sočloveka in tudi zato je tako dejavna na področju izobraževanja romskih otrok. Sinergija med izobraževanjem, integracijo in na drugi strani med ohranjanjem običajev, navad in s tem kulture je po njenem mogoča.
»Večina naših članov je izobraženih in ohranja kulturno identiteto, vse skozi romski jezik, ki ga govorimo. Včasih nam kdo od starejših pravi, da se izobražujemo, ker želimo postati Neromi, da se izobražujemo, da bomo njim podobni.«
V njeni družini je izobraževanje vrednota. Ni pa tako v vsaki romski družini. Tako na Dolenjskem kot v Prekmurju so, kar zadeva to področje, velike razlike. Na Dolenjskem je težko, ker otroci živijo v slabih bivalnih razmerah, brez vode in elektrike. Tudi v Prekmurju še vedno najdemo taka naselja. Romi po njenem mnenju ravno zato v izobraževanju ne prepoznajo prednosti in priložnosti.
»V družini, kjer ni nekega zdravega jedra, kjer noben od staršev ne hodi v službo, ni obiskoval šole in mu izobrazba ne pomeni nič, je težko motivirati otroke. Po drugi strani imamo izobražene Rome, ki službe kljub izobrazbi niso dobili samo zato, ker so Romi. Veliko je ovir na poti integracije romskih otrok. Najprej sta to jezik in njihov socialno-ekonomski status, nato to, da izobraževanje ni vrednota, da starši odpadejo kot motivatorji in na koncu tudi to, da za romske otroke še vedno veljajo drugačni, nižji standardi znanja.«
V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živi romska skupnost je skupaj z ostalimi člani romskega akademskega kluba pomagala mladim v romskih naseljih pri učenju. Rezultat projekta je bilo 9 srednješolcev.
»Tiste počitnice, ko se je projekt končal, sta ostala samo dva. Te dobre prakse bo treba sistematizirati.Vedno dobimo en in isti odgovor. Da so težava sredstva. Vse je dobro, vse je super, dokler to financira nekdo drug. Ko je treba dati denar iz lastnega proračuna, se zatakne. Težava je, ker ti projekti nimajo kontinuitete.«
Kot predsednica romskega akademskega kluba je vključena tudi v pripravo izobraževalnih načrtov na ministrstvu za šolstvo, ki zadevajo romske otroke. Vrtci in inkubatorji v romskih naseljih so njenem mnenju nujno potrebni in ne razmišlja o njih kot o še enem delu segregacije skupnosti.
»Mnenja o tem so deljena. Imamo vrtec, ki je danes multikulturen. Vrtec na Pušči se je izkazal za izjemno dober primer že zato, ker imamo otroka, ki je hodil v ta vrtec in je danes v tem istem vrtcu vzgojitelj. Pa tudi zato, ker ta vrtec obiskujejo tudi otroci, ki niso Romi. Romski vrtci v romskih naseljih – po moje da, vsaj prvi dve leti. Pozneje je treba otroke vpeti v redni vrtec, da se na prvi razred pripravijo v smislu pridobivanja novih prijateljev. Ti ljudje se bodo srečevali s temi otroki, poznali se bodo že iz vrtca in posledično bomo imeli pozneje v družbi manj stereotipov in predsodkov.«
