Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu. Izvirajo iz Južne Amerike, imajo oranžne dolge prednje zobe in rdečkaste smrčke. So velike – odrasli primerki merijo lahko do 60 centimetrov in tehtajo do 9 kilogramov. Kotijo dvakrat do trikrat letno, brejost samic pa je relativno dolga. Myocastor Coypus je vegetarijanka z zelo širokim spektrom hrane – poje vse, kar najde in se pojesti da. Je zelo prilagodljiva vrsta in zaradi tega lahko v dobrih pogojih postane tudi številčna. Nutrije ne prenašajo bolezni in s podganami nimajo ničesar, čeprav z njimi lahko živijo v sožitju, kar je razvidno v sosednji Italiji, kjer nutrije sobivajo s sivo podgano.
Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. O prvih farmah poročajo v letih 1930 do 1940, kasneje o reji nutrij ni veliko podatkov. Znova so jih poskušali rediti pred približno dvajsetimi leti. Nato je prišla kriza krznarske industrije in posel se naenkrat ni več splačal. Rejci nutrij, ki jih niso več mogli preživljati, so jih izpustili v reke in prepustili njihovi usodi. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji.
V zadnjih letih so postale tako domače, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Obiskovalci sprehajališč in gostišč v okolici Ljubljane, ob reki Ljubljanici so jih navadili na krmljenje, kar je celo v navzkrižju z zakonom, nam je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo Zavoda za gozdove RS. Sploh zato, ker so nutrije prostoživeče živali in se temu primerno tudi vedejo – če so ogrožene, se branijo. Ogrožene pa se lahko počutijo tudi zaradi dotikanja, božanja, morebitnega stiskanja v kot ali neprevidnega hranjenja. Tudi prof. dr. Boris Kryštufek s Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani se strinja, da je divje živali potrebno zgolj opazovati, ne pa tudi hraniti ali se jih dotikati, čeprav niso konfliktne ali agresivne. Lastnike psov opozarja, naj imajo svoje ljubljence na vrvicah na področjih, kjer živijo nutrije.
Za nutrije velja, da so invazivna in tujerodna vrsta, kar pomeni, da zanjo velja evropska direktiva, ki za tovrstne primere odreja zmanjšanje populacije ali njen odvzem iz okolja, ki ni njeno avtohtono. Vendar je po mnenju obeh sogovornikov in lovcev to skoraj nemogoče, saj bi se javnost zagotovo obrnila proti temu ukrepu, poleg tega v mestnem okolju, ki ni lovski rajon, tega brez posebnega odloka sploh ne smejo narediti.
Nutrije naredijo relativno majhno škodo na letni ravni, nekaj sto evrov, kolikor so do zdaj odškodnine izplačevale lovske družine. Imajo pa vpliv na brežino, saj si v njej kopljejo rove in s tem lahko povzročijo sesipanje obale. Vendar pri nas tovrstnih do zdaj še ni bilo. Ravno tako njen vpliv na ostale vrste ni velik, čeprav izpodrinja na primer pižmovko, ki pa je prav tako tujerodna vrsta. O vplivih na druge vrste konkretnih podatkov ni, a po mnenju Marka Jonozoviča ima vpliv na življenje nekaterih vrst barjanskih živali, predvsem želv barjanskih sklednic.
Lobanja nutrije
foto: Wikimedia Commons
Kaj torej narediti? Nutrije zaenkrat niso škodljive, vendar bi to morda lahko postale. Bolezni ne prenašajo in s svojim bivanjem človeku z izjemo majhne škode niso moteče. Zakonsko gledano bi bilo potrebno njihovo število zmanjšati ali jih celo uničiti, vendar praktično to skorajda ni mogoče. Naselile se niso same od sebe, ampak so jih pripeljali rejci, ki so si obetali dobička, zdaj pa, ko ga ni, živali prepuščajo njihovi usodi. In zdaj so tukaj. Več kot o njih vemo, bolje jih lahko razumemo in tudi sami poskrbimo, da bo njihovo sobivanje z domačimi živalmi ter tudi nami mirno in varno. To velja tudi za sprehajalce psov, ki se ponekod bojijo, da bi imela srečanja njihovih ljubljencev z velikimi glodavci lahko posledice.
Kar se tiče naraščanja populacije, narava običajno kar sama poskrbi za ravnotežje in tako se zgodi, da se nekatere vrste brez vmešavanja človeka same, tudi številčno, odzovejo na okolje, v katerem živijo. Kako se bodo južnoameriške priseljenke odzvale na slovensko okolje, je težko napovedati.
Svet nutrij sta v Nedeljski reportaži raziskovala Lea Ogrin in Jure K. Čokl.
