Le dva tedna po podpisu dogovora in poravnave med mariborsko nadškofijo in bankami upnicami je papež Frančišek za novega mariborskega nadškofa imenoval jezuita, patra magistra Alojzija Cvikla. Doma in v tujini je opravljal številne vodstvene službe, leta 2010 je bil poklican za začasnega ekonoma s posebnimi pooblastili, potem ko je nadškofija zašla v globoke finančne težave. Je sporazum z bankami upanje za nov začetek? Kakšne bodo prioritete novega nadškofa? Mariborski metropolit Alojzij Cvikl je gost današnjega Intervjuja. Pred mikrofon ga je povabil Boštjan Debevec.

Le dva tedna po podpisu dogovora in poravnave med mariborsko nadškofijo in bankami upnicami je papež Frančišek za novega mariborskega nadškofa imenoval jezuita, patra magistra Alojzija Cvikla, začasnega ekonoma mariborske nadškofije.

Novi mariborski nadškof je doma in v tujini opravljal številne vodstvene službe, leta 2010 pa je bil poklican v Maribor za začasnega ekonoma s posebnimi pooblastili, potem ko je nadškofija zašla v globoke finančne težave.

Ste 8. naslednik Antona Martina Slomška in 62 v vrsti lavantinskih škofov. Dolga stoletja, dolga tradicija je za mariborsko škofijo. Leta 1859 je bil prenesen škofijski sedež v Maribor, nato pa, pred nekaj leti tsunami, ki je v hipu pometel z gospodarskimi temelji in tudi moralnim kapitalom. Delo Slomška in številnih drugih je bilo videti, da se sesuva v prah.
Sama Slovenija se je znašla v tsunamiju. Mi smo dežela, ki nas je kriza verjetno najbolj zadela. Tudi če gledamo druge dežele so že lepo prešle iz tega obdobja in že beležijo vidne rezultate. Mi pa smo še vedno notri, kar tudi dokazuje, da nas je kriza najbolj zadela. Najbolj smo šli v eno smer. Drugi so verjetno bolj razpršeno delovali in to je tudi bil problem verjetno nadškofije Maribor. Dobro, najprej je potrebno ločiti nadškofijo Maribor kot nadškofijo pa potem družbe. Velikokrat se namreč dela krivica nadškofiji Maribor, ko se meče vse v en koš. Leta 2003 je nadškofija Maribor ustanovila družbo RAST d.o.o., torej družba z omejeno odgovornostjo, kar se mi je zdela dobra poteza in zamisel. Rekli so, naj se nadškofija Maribor razdeli na pastoralni del torej pastoralno poslanstvo in na gospodarski del, trgovanje oziroma upravljanje z nepremičninami in premoženjem. In kar se bo uspelo pridobiti se potem vlaga v pastoralne projekte ter laične sodelavce. To je bila dobra zamisel. Potem so pač stvari šle naprej, da se je šlo v prevzem, da je Rast prevzel Zvon 1. Šla je na neko odprto morje, bi lahko rekli. Holding namreč vedno primerjam z odprtim morjem, kjer lahko veliko ujameš, lahko pa te ujame nevihta in vemo včasih, ko gledamo, kaj se zgodi. In tudi tukaj je bil ta problem, da so pri teh delnicah videli veliko priložnost in so šli, s tem pa se tudi izpostavili. Ko je prišla kriza, je naredila svoje s tem pa je tudi nadškofija Maribor kot taka, padla v težak položaj. Ko smo pred časom sklenili dogovor z upniki je tukaj mišljeno upniki nadškofije Maribor. Ker na Gospodarstvo rast škofija nima vpliva, ker je to samostojna družba in ko je šla v stečaj je to stečajni upravitelj, ki jo je z dokumentacijo prevzel, jo proučuje kot tudi druge družbe. Zdaj ko govorimo o reševanju nadškofije Maribor, govorimo predvsem o nadškofiji kot nadškofiji, tukaj sem bil tudi sam zadnja leta udeležen in smo prišli do tega sporazuma, ki je kompromis in predstavlja neko izhodiščno točko, kjer lahko škofija na nek način poravna svoje obveznosti do svojih upnikov

Tega dolga je 26 milijonov evrov …
Ja tam nekje…

Gre za reprogramiranje dolga za obdobje petih let?
To je več ali manj to obdobje, ampak mi smo se s sporazumom dogovorili, regulirali stvari in tudi postavili cilje. Je pa sporazum tipično dialoška stvar. Tukaj moramo biti vsi aktivni, da ga izpeljemo. V tem je tudi lahko uspeh ali pa neuspeh.

Torej sledi prodaja nepremičnin?
Seveda. Škofija, to kar ima so nepremičnine. Na žalost so cene teh nepremičnin padle in še padajo. Nadškofija sicer ne bi imela problema če bi ostale vrednosti premoženja takšne, kot so bile pred petimi leti. Zanimivo da je velika razlika med krediti nadškofije in ostalimi družbami,ker nadškofija je takrat imela toliko premoženja, da je to bilo pokrito. Ni jemala kreditov na lepe oči. V Mariboru vemo kako je s cenami nepremičnin, da stavba, ki je bila pred petimi leti vredna recimo pet milijonov je danes milijon.

Je pa vseeno čudno, da je šla pod hipoteko tudi cerkev kot sakralni objekt?
Cerkev ni bila nikoli zastavljena, ne ne.

Alojzijeva cerkev v središču Maribora?
Ne, ne. Ta cerkev se je v tem znašla, samo zato, ker je njena lastnica Nadškofija Maribor. Malo stvari je bilo zastavljenih, ampak ko si ti dolžan, ko imaš ti dolg pomeni, da ti odgovarjaš s premoženjem, ki ga imaš. In pač v tem se je znašla samo ena cerkev Svetega Alojzija. Druge cerkve so na župniji, torej je potrebno tukaj ločiti, na eni strani gre za premoženje, ki je pisano na nadškofijo Maribor. Medtem, ko tisto premoženje, ki je last župnij je last župnijske skupnosti.

Kdo Vas je prosil za pomoč leta 2010, ko ste bili naprošeni, da pridete v Maribor iz Rima?
Sam sem takrat ravno zaključeval moje poslanstvo v Rimu in sem imel že vse spakirano, da grem na mojo sobotno leto, no in takrat je prišla iz Vatikana prošnja, da bi pomagal zaradi jezika in lažjega poznavanja situacij, je pa res, da sem bil jaz čisto zunaj. V Mariboru me namreč ni bilo od leta 1974. Prišel sem le za kakšen dan in nič več. To pomeni, da nisem niti dobro poznal, kaj se je tu dogajalo prej.

Niste vedeli v kakšno stanje prihajate?
Ne. Verjetno, je bila to želja teh, ki so me prosili, da pride nekdo, ki prej ni imel čisto nič s to situacijo in pride od zunaj in počasi začne spoznavati iz razvozlavati situacijo.

In kakšno je bilo to »spoznavanje«…
Po naravi nisem finančnik. Res, da sem prej v službah imel kar nekaj opravka tudi s financami in s finančnimi problemi tako, da sem preko teh strokovnjakov prihajal do spoznanja. Hvaležen sem tem sodelavcem, ki so mi pomagali. Počasi smo to spoznavali in razvozlavali tako, da je bilo po svoje zanimivo delo, pa tudi težko.

Dejali ste, da gre v primeru teh 26 milijonov za vprašanje gospodarstva mariborske nadškofije, drugo pa so družbe, ki so bile povezane z Gospodarstvom rast. Veliko se je špekuliralo o Zvonu 1 in Zvonu 2, o tej luknji, ki je nastala. Se danes mogoče ve, koliko je ta luknja velika?Računate, da vam bo uspelo vrniti ves dolg v petih letih?
Znotraj sporazuma, tako kot smo se dogovorili. Če le ne bo vmes kakšnih hudih pretresov v slovenskem gospodarstvu oziroma, da ne bo kakšnega hudega padca vrednosti nepremičnin. Če bi bile razmere takšne, kot so danes, oziroma, da bi se še izboljšale, potem bi to bilo še lažje.

Tukaj se lahko vedno špekulira vendar je vse odvisno, kako gledaš. Ena stvar so vzeti krediti, to je jasno, druga stvar so pa potem poroštva, ki so se dajala, ta pa so se dajala navzkriž in ko se terjatve prijavljajo, vsak prijavi svojo terjatev in tako se lahko zgodi, da je isti kredit, npr. 50 milijonov, prijavi lahko eden, potem drugi 50 milijonov in na koncu iz tega kredita pride 200. Ampak treba je upoštevati kredit kot kredit in poroštvo, ki je bilo dano. To je pa list papirja. Nikoli nisem imel možnosti, da bi šel notri v to problematiko, ker te družbe so imele svoje nadzorne svete, svoje vodstvo in nisem imel nikoli direktnega dostopa ampak krediti so zdaj javno objavljeni. S tem ko je slaba banka vse objavila, pomeni, da ti krediti bodo javno objavljeni, vse ostalo so pa špekulacije. Luknja bo tako daleč manjša, kot se je govorilo.

Govorilo se je o milijardi in pol…
Ne, ne. Kje pa. Mogoče 400 ali 450, več pa kreditov, ko skupaj sešteješ, ni. Saj pravim, nikoli nisem imel tega dostopa, da bi zdaj vam čisto točno povedal. Ti krediti bodo delno poravnani, je pa odvisno zdaj od tega kako bo to prodano. To je tragedija stečajev. Če bi to bil neki sporazum bi se sporazumno prodajalo, bi se iskalo najboljše kupce in bi verjetno bil iztržek dosti večji. Tukaj pa tega vpliva ni. To je tragedija pri vseh stečajih.

Človek se vseeno vpraša, kako je lahko prišlo do tako velike luknje? Vi ste zdaj štiri leta spremljali vse dogajanje, Vam je jasno, kako je do vsega skupaj prišlo?
Pot je bila taka, kot je bila drugje. Mislim, da Zvon 1 in Zvon 2 v svojem bistvu niste nič drugače poslovala kot drugi slovenski holdingi. Verjetno je tukaj zatajila tudi zakonodaja, ker ti holdingi so imeli vsako leto revizijo, vsako leto so morali oddati poročilo, vsako leto so morali javno objaviti vse rezultate. To pomeni, da je zatajila zakonodaja, ker če bi propadli samo Zvonovi bi že razumel, ampak so eden za drugim šli v stečaj tudi drugi holdingi. Jasno mi je, da če posluješ z delnicami, ki v enem, dveh letih izgubijo vso vrednost potem je jasno. Če je bila delnica leta 2007 vredna npr. 15 evrov, ko sem jaz prišel v Maribor ni bila več vredna 1 evro in še manj. To so take izgube. Seveda se je pa prej v zlatih časih splačalo vzeti kredit pa tega naložiti, ker so potem manj plačevali za obresti, kot so zaslužili. To je bila po mojem zgrešena slovenska pot.

Celjski škof Lipovšek je nekajkrat rekel, da je dejansko cerkev sama bila veliko kriva za to zgodbo…
Torej, kriva toliko, da je nasedla na to logiko. Če gledamo za Gospodarstvo rast, je imela vpliv na to, kdo je bil v nadzornem svetu. Medtem, ko naprej gor nič več. Cerkev je zaupala ljudem ni pa imela in nima strokovnjakov, ki bi to nadzirali. So se pač podali na odprto morje, kjer je možnost zaslužka ali izgube. Ko sem bil v Vatikanu in sem bil ravnatelj zavoda Rusikum v Rimu sem šel na eno banko in so mi takoj dejali, da bom imel pri normalnem varčevanju takšne obresti, če bi varčeval bolj rizično je toliko, če hočeš dobro zaslužiti moraš pa podpisati… Tako glavnice ne bi izgubil, ampak le obresti. Medtem ko je teh opozoril o sklenitvah manjkalo. Tako je bilo veliko razočaranja. Ljudje niso bili opozorjeni. Ta način varčevanja je res prinašal lepe dobičke v zlatih časih ampak v času krize pa ljudje niso bili obveščeni in tudi niso vedeli, kaj se lahko zgodi. Vsak je mislil, da bo vse trajalo kakšen mesec, dva, mogoče še leto pa bomo prišli iz tega ven pa bomo šli ven. Nihče pa ni računal na to, da ne bomo prišli ven iz tega. Zdaj pa tudi država pravočasno ni naredila strategije, kako bi te probleme reševala.

Odzivi v javnosti so bili, naj se cerkev ne ukvarja s fiktivnimi, ekonomskimi naložbami…
Ko je mariborska nadškofija ustanovila Gospodarstvo Rast, je bila ta želja zelo dobra in premišljena. Da se strogo loči pastoralni del od gospodarskega. Je pa res, da moraš laične sodelavce tudi nagraditi. Če ima kdo svojo družino pa ga ti povabiš k sodelovanju, mu moraš neko pravično plačilo dati. Če hočeš imeti torej kvalitetne in profesionalne sodelavce. Tukaj moja želja ni bila grešna; da boš s tem, kar boš zaslužil potem financiral vzgojne, socialne in karitativne dejavnosti. Ampak potem, ko se je pa to tako razširilo, da je postalo neobvladljivo, takrat bi pa morala biti ta ločnica že prej postavljena, med pastoralnim in gospodarskim delom. Tudi če bi gospodarski del propadel, bi pastoralni del ostal nepoškodovan. V zlatih časih si je škofija vzela kredite za svoje pastoralne projekte, ki jih je hotela izpeljati. Recimo za gimnazijo. Če jo hočeš obnoviti, jo postaviti na noge, moraš vložiti neka sredstva, kar je bilo normalno.

Kateri objekti so za Vas najbolj vitalni, da jih obdržite?
Gimnazija bi želel, da ostane, ker se mi zdi, da je za Maribor pa za širši Štajerski del je zelo pomembna ustanova…

Celoten kompleks Vrbanske?
To je sedaj vprašanje. Dejavnost kot dejavnost, da ostane, ker je to v dobrobit ljudi. Sam sem tudi imel izkušnjo, da sem nekaj časa poučeval in bil prisoten v taki šoli. Vem kaj pomeni biti v takšni šoli, vem kakšno je vzdušje in zato se mi zdi, da je to gotovo potrebno obdržati. Potem pa tisto, kar je povezano s pastoralno dejavnostjo. Ta pa bo sedaj v precej manjšem obsegu. Nadškofija Maribor bo odslej poslovala zelo omejeno v finančnem smislu. Vse bo namreč odvisno od tega, kaj bo dobila od ljudi dobre volje. Toliko kolikor bomo dobili, bomo lahko potem naprej posredovali.

Kolumnist dr. Aleš Maver je ob vašem imenovanju dejal, da najtežja naloga ne bo ekonomska sanacija, ampak ponovno zgraditi most do ljudi.
To gotovo. Sam nimam težav s komunikacijo, poizkušal bom na preprost način priti do ljudi in moja vrata bodo odprta za vse. Sem bil zelo vesel, ko me je kolega poklical, ko smo skupaj včasih jadrali na morju, pa ni povezan s cerkvijo, pa je dejal, “zdaj imamo pa tudi mi svojega škofa.” Sem vesel tega, da sem lahko tudi z ljudmi, ki niso toliko povezani s cerkvijo. Torej ta človeški stik, ta odnos bomo vzpostavili. To je osnova. Si bom prizadeval iti na teren. Ne bom samo pisarniški človek. Ko sem bil zdaj v Mariboru sem bil tam le dopoldne, popoldne sem bil v župniji med ljudmi. Ta izkušnja zadnjih štirih let je bila zame dobra in tudi mi daje upanje za naprej. Vzpostavili smo lepe odnose z nevernimi. To je neka nova pot do novega zaupanja in odnosa.

Se Vam zdi, da bi lahko bilo vse to kar se je zgodilo lahko tudi nek nov moment za novo rast?
To krizo (op.: mariborske nadškofije) jaz imenujem Križev pot, za katerega vemo, da gre skozi postaje, ki so težke, gre skozi preizkušnje ampak na koncu ni konec ampak je začetek nečesa novega. Ker pride potem 15 postaja, ki predstavlja vstajenje. In tako tudi upam, da bomo preko te preizkušnje izšli prečiščeni, bolj ponižni in sposobni potem ustvarjati drugačne odnose in tudi drugače zastavljati stvari. Zato sem tudi v svoji škofovski grb, ki je še v nastajanju, želel vnesti temó, preizkušnjo, krizo, na vrhu pa svetlobo, ki predstavlja upanje. Tudi v tem temnem polju imam sito in plamen. Sito pomeni, da se stvari prečistijo, presejejo, ogenj, da se to prečisti, na vrhu pa je sidro, ki predstavlja upanje. Iz tega pa se rodi nekaj novega, ki je utemeljeno na drugih temeljih. Bela barva je znamenje, da se začenja nekaj novega.

Veliko svojih moči ste namenili mladim. Verjetno bo to delo z mladimi, kot tudi delo po župnijah prav prišlo za to kar vas sedaj čaka?
Gotovo. Do sedaj sem vedno doživljal to, da kamorkoli sem bil poslan mi je vedno prejšnja izkušnja prišla zelo prav. Na nek način izkušnja, ki jo imaš v določenem delu in potem greš v drugega, jo neseš s seboj. Zdaj pa ta služba, ki jo sprejemam, nima samo enega področja. Omenili ste delo z mladimi. To je zelo pomembno delo, ki pa je v Sloveniji zelo zanemarjeno.

Malo jih je videti v cerkvah…
Ne samo to. No, odvisno kje. Mladih je malo videti kjerkoli. Ni neke perspektive za njih. Osebno me boli, ko vidim mlade, hodijo v šolo, diplomirajo oziroma še kaj več potem pa to mučno iskanje službe. Malo je mladih, ki dela tisto za kar so se pripravljali zato ker morajo zgrabiti raznovrstna dela, za določen čas, kar predstavlja problem. Imajo pa tudi zelo malo krajev, kjer se lahko srečujejo, izmenjujejo, povezujejo. V katerih župnijah so še mladinske skupine in srečanja v mestih pa je to že bolj težje oziroma so mladi že veliko bolj prepuščeni samemu sebi. Najbolj direkten stik sem imel v dijaškem domu kot ravnatelj, ko sem jih imel popoldne in zvečer in smo veliko časa preživeli skupaj. Spoznaš njihove probleme, to kar prinesejo s seboj. Ko sem bil ravnatelj dijaškega doma sem se zelo trudil, da bi najprej spoznal zaledje iz katerega prihajajo. Ob koncu tedna sem jih tako šel obiskat na dom. Ko ti poznaš nekoga v njegovem lastnem kontekstu iz katerega prihaja, pa njegove težave iz katerih prihaja potem mu veliko lažje pomagaš. Se spominjam, eno leto sem imel 90 birmancev in sem si zadal, da bom vse obiskal. In sem vsak dan obiskal enega, kadar sem lahko in to je tisto bogastvo na koncu, ko posameznika čisto drugače vidiš in mu lahko tudi pomagaš. Se spomnim, ko sem prišel v družino, kjer so bile težke razmere. Takrat sem jim poizkusil tudi finančno pomagati in ko sem bil že na drugem delovnem mestu je nekega dne prišel fant, ki sem mu takrat pomagal in rekel: “V tistem trenutku je vaš obisk prinesel blagoslov v našo hišo, ker ste bili prvi, ki je videl v kakšni situaciji živimo in ste nam po svojih močeh takrat poizkusili pomagat.” Druga stvar je zaupljiv in domač odnos, ki se vzpostavi. Tretja pa, ustvarjati priložnosti, kjer se mladi ne samo družijo ampak skupaj preživijo trenutke, da se povežejo med seboj, da si tudi oni ustvarijo neke skupnosti. Če je mlad človek čisto sam, ga lahko z lahkoto odnese prva preizkušnja ali prepir. Če pa je del neke skupnosti ali občestva potem je ravno v trenutkih preizkušnje lahko ta skupina ta skupnost v oporo in v pomoč. Zato je tako pomembno, da so nekje vpeti. Pravim, da je za mladega človeka, da je nekje angažiran, da se nekje uresničuje. Mlad človek ima veliko darov in sposobnosti in če jih v tistem trenutku ne razvije je to zakopan kapital, ki bo zavedno ostal zakopan. Tako pa marsikdo v skupini odkrije svoj dar, ga začne izražati in tako potem lahko v življenju lahko uresničuje to.

Prav je da omeniva še papeški kolegij Rusikum katerega ste vodili osem let. Zavod je bil ustanovljen z namenom zbliževanja med vzhodom in zahodom. Po 2. Vatikanskem koncilu je bila močna težnja tudi po ekumenizmu, iskanju ponovne edinosti med kristjani. Še posebej med katoliško cerkvijo in vzhodnimi cerkvami, pravoslavnimi. Jezuiti ste tudi sicer kar dejavni na ekumenskem področju, Če tu omenim Milana Žvanuta, Marka Rupnika. Kakšna je razlika v tej mentaliteti, ko ste spoznavali pravoslavne študente, ki so prihajali k vam oziroma kakšen je bil sploh namen in vloga kolegija Rusikum, katerega ste vodili osem let.
Največ so v Kolegij prihajali iz Ukrajine, Rusije, Slovaške, Bolgarije in Grčije. Prva naloga kolegija je bila pripravit bogoslovce na njihovo poslanstvo. Večina jih je prišla pred posvečenjem, nekaj pa tudi potem, ko so že bili duhovniki pa so prišli na podiplomski študij in doktorat. To je bil problem v kolegiju. Nekatere pripravljaš na posvečenje, nekateri so že posvečeni, tako, da smo morali iskati načine kako vse potrebe zadovoljiti. Poiskati je bilo potrebno tudi veliko modrosti med študenti Ukrajine in Rusije; odprtosti, da skupaj živijo v nekakšnem spoštovanju. Kot vemo na njihove odnose vplivajo zgodovinski elementi, kot tudi značaji posameznikov. V kolegiju smo imeli tako študente latinskega obreda, nekaj je bilo pravoslavnih in nekaj grkokatolikov, ki so sicer vzhodna tradicija ampak povezani z Rimom. Vemo, da pravoslavci in vzhodni kristjani povezani z Rimom ne grejo najboljše skupaj. Ampak smo vzpostavili odnosi in bil sem včasih presenečen, da so skupaj živeli in nekatere stvari skupaj tudi uresničevali. To je bilo zame upanje, da bodo potem tudi, ob povratku domov, ko bodo vodili različne cerkve, lažje sodelovali v nekaterih skupnih stvareh. Vzhodne cerkve so veliko bolj narodne cerkve, povezane z narodom in zato je tudi če vzamemo rusko pravoslavno cerkev je povezana z rusko zgodovino in z rusko tradicijo, kar pomeni, da v odnosu do nekega drugega naroda že pride do težav, ker pač imajo zgodovinske konflikte in zgodovinske rane. Cilj tega ekumenskega delovanje je predvsem to, da bi uspeli prerasti te zgodovinske rane ter konflikte in zaživeli danes. Mi zgodovine ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo danes, oziroma zastavimo stvari za jutri.

Dotakniva se še področja sekularizacije. Katoliška cerkev, se je znašla povsem v novi situaciji ko nima več danes neke pomembne družbene vloge. Včasih se zdi, kot da je le ena od religijskih stojnic, ki ponuja svoje ideje v svetu, kjer pa postaja vse bolj relativno. Ljudje izbirajo to, kar jim ustreza, tudi na področju vrednostnih in moralnih izbir. Kje vidite pot Cerkve 21. stoletju?
Vedno me navdihuje apostol Peter, ki vedno pravi: “Vselej bodite pripravljeni dati odgovor za razlog vašega upanja.” Se mi zdi, da kristjani, čeprav smo se znašli v drugem kontekstu, moramo sproščeno, nevsiljivo, dati vedno odgovor za svoje upanje. So področja kjer cerkev mora in lahko prinaša svoj prispevek v to sekularizirano družbo, kjer je vedno večja ločitev med cerkvijo in državo ter vedno večja duhovna brezbrižnost in moralni relativizem ali ideološka razdeljenost. Se mi zdi, da sekularizem ustvarja tudi razklanost in razdeljenost. Mi še nikoli nismo bili tako razdeljeni, kot smo sedaj in s tako velikim nezaupanjem drug do drugega. Vidim tri področja, kjer lahko, kot pravi Peter, dajemo odgovor za naše upanje. 1. dostojanstvo človeka, ker tudi sekularizirana družba se zavzema za človeka. Človek naj bi bil vedno v ospredju. Gre za življenje, da bi bilo vedno lepše in tukaj se mi zdi to zavzemanje za dostojanstvo in spoštovanje človeka, v vsej enkratnosti in neponovljivosti, tukaj je prvo področje, kjer lahko najdemo pot sodelovanja. Eni in drugi se namreč zavzemamo za človeka. Druga stvar je iskati poti dialoga. Se mi zdi, da ne bomo naredili koraka naprej brez dialoga. Kot sem prej omenjal razdvojenost, vsako vprašanje in vsak problem, namesto, da bi ga rešili, nas še bolj razdvoji.

Še posebej v Sloveniji…
Slovenija je majhna. Če vzamete Rim, je Slovenija pol Rima. Vsi se med seboj poznamo, vsi vemo drug o drugem vse. Zato iskanje dialoga in stičnih točk. Tretje vprašanje pa je skupno dobro. Dejansko, moramo iskati to, kar nas skupno gradi in nam daje neko trdnost. Tukaj vidim in se bom po svojih močeh prizadeval za dostojanstvo človeka, ki je tolikokrat poteptano, za strpen in spoštljiv dialog ter vedno imeti pred seboj skupno dobro. »Cerkev čim bolj izriniti na stran ozirom, da je sploh več ne bi bilo«. Ne. S tem namreč osiromašimo družbo, ker bi lahko dala v skupno dobro nekaj, kar bi pomenilo za vse dobro. Zato je pomembno prizadevanje za skupno dobro. Če bomo imeli to pred seboj, se Sloveniji pišejo lepši časi. Da se zopet začne lepo govoriti o Sloveniji. Sam sem veliko potoval po tujini, tam preživel 15 let in je bilo obdobje, ko so o Sloveniji govorili zelo spoštljivo. Ko si povedal, da si iz Slovenije, so dali klobuk dol. Kot nekakšna oaza, medtem ko danes pa zmigujejo z glavo, vsi nas poznajo po tem, da smo še v krizi. Da še vedno iščemo pot iz te krize. Ne znamo se pogovarjat, stopiti skupaj in še bi lahko našteval. To so stvari, ki s mi zdi, da, če imamo res pred seboj človeka kot tudi skupne cilje potem je treba to delitev prerasti.

Vaš jezuitski sobrat je tudi Papež Frančišek, Vam daje kakšen navdih?
Že pri izbiri mojega škofovskega gesla: “Iz teme bo zasvetila luč.” Najprej sem pomislil na Slomška – Vera bodi vam luč. Bil je kaplan v naši župniji Nova cerkev tri leta, tako da je tam pustil tam svoje sledi in hkrati mene zelo duhovno navdihuje. Papež Frančišek pa se mi zdi, da je v cerkev prinesel svežino; s preprostostjo, iskrenostjo in neposrednostjo. K ljudem pristopi na takšen način, da te res pritegne, tako, da se sam navdihujem ob njem in bi ga želel pri kakšni stvari posnemati. Vsak papež, ki ga imamo, je vedno odgovarjal na potrebe tistega trenutka. Papež je prišel v trenutku, ko je bila vsa cerkev v nekakšni krizi. Mnogim je bilo težko verovati. Vera je postala nekaj težkega, ta papež (Frančišek) pa je prinesel nekaj, da ljudje pravijo, da spet lahko verujejo. Včasih mi kdo iz župnije pravi: “ko tega papeža vidim in poslušam, sem vesel, da sem kristjan in da verujem.” Vnesel je veselje in sproščenost in to je tisto, kar se mi zdi, da šteje.

Konec aprila boste tudi uradno prevzeli nadškofijo Maribor. Kakšne bodo Vaše prioritete?
Zanimivo je, da prevzemam škofijo na isti dan, ko bodo tudi člani župnijskih svetov dobili poslanstvo. Vsakih pet let so volitve članov župnijskega sveta, ki so tisti najožji sodelavci duhovnika v župniji. Po izvolitvi dobijo poslanstvo in začeli bomo skupaj to pot in moja želja je, da bi prek teh župnijskih svetov tudi na nek način, lahko prihajal do občestva. Tako bo ena od prioritet gotovo iskanje stika s tistimi, ki so ožji sodelavci duhovnika. Vemo, da je danes duhovnikov vedno manj in da so vedno bolj obremenjeni in je tako nujno vključevanje laikov v samo poslanstvo in tam, kjer lahko laiki prevzamejo svoj delež, tam lahko duhovnika razbremenimo. In bo tako duhovnik res lahko duhovnik, tam kjer mora biti. Tako je prva stvar, da bi se enkrat na leto srečal s tajniki teh župnijskih svetov. Druga kategorija so ključarji, to so tisti, ki skrbijo materialno za naše cerkve in nosijo težko odgovornost s tem, da žrtvujejo veliko svojega časa. Če so naše cerkve dobro vzdrževane in v dobrem stanju je to zahvala klučarjem, ki skupaj z duhovnikom, župnikom skrbijo za to. Potem so tu organisti in zborovodje katere bi bilo potrebno večkrat zbrati skupaj in jim pomagati. Skrbijo za samo lepoto bogoslužja oziroma samega sodelovanja pri bogoslužju. Gotovo tudi vprašanje mladih. Kako v samem mestu Maribor pa tudi v škofiji to pastoralo postaviti na nove temelje oziroma tam kjer je okrepiti oziroma tam kjer je ni pa nekako najti nove načine, kjer bi mladi imeli možnost za srečevanja, kot tudi oporo pri njihovem iskanju in njihovi rasti. Sam bom moral iti na teren. Res sem bi sedaj štiri leta v eni župniji, ampak ena župnija je ena. Vsaka ima čisto svojo specifiko, svoj obraz. Želel bi si vzeti en dan v tednu za spoznavanje župnij in župnijskih občestev. Sistematično dve, tri, štiri ure. Čisto preprosto. Najprej se srečam z duhovnikom njegovimi najožjimi sodelavci in tako naprej. Po naravi sem bolj organizator oziroma mi to bolj leži, tako bom poizkušal, da se vzpostavi nekakšne mreža vseh teh naših sodelavcev, ker tam se bo potem pokazala škofija.

Bo čas še za kakšen hobi, če ga imate?
Hobije imam. Prvi je hoja v naravo. Sam zelo uživam iti v naravo, tudi če moram nekaj napisati, po navadi vzamem list papirja in svinčnik in grem. In med hojo spišem in skiciram in potem doma se usedem za računalnik in dokončno napišem. Zanimivo, da me narava vedno navdihuje, vendar ne prehudi vzponi. Kolo. V Rimu sem zelo veliko kolesaril in upam, da bo tudi v Mariboru prišlo kolo nazaj v navado. Za dopust pa uživam v jadranju na morju. Ko greš na odprto morje sam. Upam, da mi bo nekaj od tega uspelo uresničiti. Vsaj hoja v okolico Maribora, zagotovo me bodo videli in srečali.

Smo v velikem tednu pred veliko nočjo. Imate mogoče kakšno sporočilo za naše bralce?
Velika noč je naš največji praznik. To je praznik upanja. Še posebej v velikem tednu doživljamo to temo sovraštva, temo greha, temo izključevanja, ko so Jezusa čisto izključili. In za to temo pride Velika noč, luč. In mi smo ljudje luči in nismo ljudje teme. Želim si, da bi bili ljudje luči in ljudje upanja, ker na koncu…, velika noč nam razodeva, da je zmagalo dobro, dobrota in ljubezen ter življenje. Velika noč je dar življenju, je »da« življenju. Pomeni, da je življenje tisto, ki ostane in se ne uniči, to je nekaj velikega. Verni bi morali biti velikonočni verniki z nasmehom na obrazu. Za ostale, ki ne verujejo, pa velja to prepričanje v zmago dobrega. So problemi, so krize in težave, ampak ni to zadnja beseda. Zadnja beseda je zmaga dobrega.

Prvi