Centralna pravosodna knjižnica je najstarejša slovenska posebna knjižnica, saj je nastala pred skoraj sto leti. Lahko bi rekli, da je sopotnica zadnjega dela poti v slovensko samostojnost. Nastala je namreč leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske, ko je kranjska dežela dobila svoje prvo višje sodišče. Sam začetek slovenskih javnih knjižnic pa sodi v leto 1693, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Academia Operosorum, ki je imela namen ustanavljati takšne knjižnice, vendar je prej razpadla. Ideja pa je ostala in pred skoraj sto leti smo dobili prvo posebno knjižnico. Za ustanovitev današnje Centralne pravosodne knjižnice ima največ zaslug prvi predsednik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani pravnik, sodnik in juristični pisatelj Ivan Kavčnik. Knjižnica ima svoje domovanje v ljubljanski sodni palači, zgrajeni v letih 1898–1902 v neoklasicističnem slogu, kar ji daje tudi poseben čar. V njenem najstarejšem delu posebno pozornost zbujajo galerije, ki so v sodobnih knjižnicah redkost. Po vsebini in organizaciji je prilagojena sodobnim potrebam stroke, vendar pa hrani tudi posebne knjižne zaklade, ki so premalo znani in preučevani. Omenimo samo dragoceno zbirko nekdanjega Juridičnega društva, ki obsega približno 770 knjig v 1.938 zvezkih. Kot poudarja avtor Sledi časa Jurij Popov, sta med njimi zagotovo največji dragocenosti Bamberški kazenski zakonik iz leta 1510 in Corpus iurius civilis iz leta 1663.
Iskanje
