Danes je naš kulturni praznik, v spomin na pred 166-imi leti umrlega največjega slovenskega pesnika doktorja Franceta Prešerna, imenovan tudi Prešernov dan. Osmi februar je 1. februarja leta 1945 razglasilo za praznik predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Tudi nova država ga je ohranila in ga leta 1991 razglasila za dela prost dan. Na Prešernovi proslavi leta 1946 je bil slavnostni govornik pesnik Oton Župančič.
——
Slovenski kulturni krogi so želeli Prešernovo rojstno hišo preurediti v muzej že konec 30-ih let prejšnjega stoletja. Hišo, po domače pri Ribiču imenovano, v Vrbi na Gorenjskem, so postavili v 16. stoletju. Verjetno je bila delno še lesena, zidani so bili samo klet, veža in gospodarski prostor. Ob Prešernovem rojstvu je bila bržkone že vsa pozidana, njena današnja podoba pa je nastala po požaru, ki je leta 1856 prizadel Vrbo.
Odbor za odkup je vodil pisatelj Fran Saleški Finžgar. Večino denarja je zbrala šolska mladina in marca leta 1937 je bila s takratno lastnico sklenjena pogodba o odkupu. Prešernova rojstna hiša v Vrbi je tako postala naš prvi varovani kulturni spomenik.
——-
O Prešernovi poeziji in njegovem življenju je bilo napisanega veliko, med gotovo najbolj avtentične pa sodijo spomini Ernestine Jelovšek, pesnikove nezakonske hčere. Napisala jih je po pripovedih svoje matere in so eno najdragocenejših pričevanj v slovenski spominski literaturi. Še vedno pomenijo neizčrpen vir za razmišljanje o pesnikovi osebnosti. Čeprav jih je pisalo preprosto, nešolano dekle, so napisani z izjemnim darom za opazovanje in tenkočutnostjo, hkrati pa so pretresljiva izpoved vse življenje zapostavljene Prešernove hčere.
Ernestina se je materi Ani Jelovškovi rodila 18. decembra leta 1842. Bila je druga Anina in Francetova hči, prvorojenka Rezika je umrla kmalu po rojstvu. Ernestino in sina Franceta je Prešeren dva dni pred svojo smrtjo tudi uradno priznal za svoja otroka. Ernestina je očeta nazadnje obiskala, ko je bil že na smrtni postelji.
——-
Na osrednji proslavi slovenskega kulturnega praznika podelijo tudi najvišja priznanja za dosežke na področju umetniškega ustvarjanja – Prešernove nagrade.
Sklep o podeljevanju le-teh je Ministrstvo za prosveto Narodne vlade Slovenije sprejelo leta 1946, prvič pa so jih podelili že naslednje leto in pri tem upoštevali dela, ki so nastala od dneva osvoboditve 9. maja 1945 do konca leta 1946. Lavreatov je bilo prvič enajst: pet književnikov, trije likovni umetniki, dva glasbenika in zgodovinar. Pri poznejših podelitvah so upoštevali umetniška in znanstvena dela, ki so izšla oziroma bila izvajana ali razstavljena v prejšnjem letu. Pozneje so ta področja omejili, leta 1962 pa so začeli podeljevati tudi nagrade Prešenovega sklada.
Leta 1991 so število nagrad omejili na največ dve Prešernovi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. Lani sta najvišji priznanji prejela pisatelj Vladimir Kavčič ter skladatelj in jezikoslovec Pavle Merkú.
