Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija.
Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.
Iskanje
